Nika Jurov, SiGledal, 3. 10. 2010

Elitistični, populistični, ekscentrični, presegajoči Mini teater

Z Robertom Waltlom o novi sezoni.

Robert Waltl / foto Miha Fras

V letošnji sezoni Mini teatra načrtujete pet novitet, od tega je le ena v sklopu »postdramskega gledališča« za mladino in odrasle. Zakaj samo toliko, je vaš fokus predvsem na otroških predstavah?

V naši sredini se kvaliteta programa meri s številom premiernih uprizoritev, saj se je skozi način sofinanciranja vzpostavila kapitalistična mentaliteta. Ni naključje, da je pri nas ključna beseda produkcija in ne ideja umetniškega gledališča. Ko smo zgradili gledališče na Križevniški ulici, smo dobili možnost igranja naših predstav iz prejšnjih sezon, ki niso »umrle«. Noč čisto na robu gozdov je v novi luči postala zaščitni znak postdramskega. Medejo material igramo neprekinjeno že osem let. Upam, da bomo kmalu ponovno igrali Schneewittchen after party. Naša želja je preverjati, izpraševati, negovati obstoječe predstave v novem času, z novimi izkušnjami, kot to počnejo v nekaterih ruskih gledališčih ali kot to počno skupine kot Needcompany. Bergmanovo Persono, ki je bila narejena ob koncu lanske sezone in je tudi v selekciji tekmovalnega programa Borštnikovega srečanja, smo igrali nekajkrat in jo zagotovo čaka še dolgo življenje. Janez Pipan je režiral rafinirano predstavo z virtuoznimi igralskimi bravurami. Podobno je s predstavo Ma&Al, ki je postala pravi mednarodni hit. Naš namen je, da ima Mini teater na programu zahtevne umetniške predstave, kakršnih se ne da videti v drugih gledališčih. Delamo na mednarodnih projektih, ki niso tako vidni kot »matične« predstave. Ena izmed koprodukcij, ki je (še) nismo obešali na veliki zvon, je Evripidov Kiklop v režiji Ivice Buljana z reško rock skupino Let 3, s katero z Ivico Buljanom sodelujeva že več kot petnajst let. Bartleby, pisar je za nas najpomembnejša raziskovalna točka sezone. Ta roman se smatra za ključ nove senzibilnosti, s katero je Melville trasiral pot sodobnemu romanu in filozofiji ameriške sodobnosti. V biblioteki Analecta so ob Melvillovem romanu objavljena dela ključnih psihoanalitikov o znamenitem Bartlebyjevem stavku »Raje bi, da ne«. Fokus od letošnjega leta usmerjamo na dolgotrajnejše raziskovalne procese. Ivica Buljan bo s skupino igralcev, ki jih bo izbral v času vaj, delal na novi nemški drami, poleg tega pa z EKG Iztoka Kovača pripravljamo koprodukcijsko plesno predstavo, katere premiera bo letos jeseni v Španskih borcih. Število premier torej sploh ne govori o intenziteti naših akcij in deležu postdramskega in otroškega programa, v katerem bomo to sezono pripravili štiri premiere: Janka in Metko Andreja RozmanaSneguljčico Jacoba in Wilhelma Grimma, Zale Dobovšek in Mareka Bečke, Sapramišjo srečo Svetlane Makarovič in Velikanov vrt po pravljicah Oscarja Wilda.

Po kakšnem ključu izbirate predstave za otroke? Opaziti je moč od klasičnih do umetnih pravljic, kot je denimo letošnja noviteta Velikanov vrt in druge pravljice Oscarja Wilda. Najdete najprej ustvarjalce in potem pravljico ali obratno? Kakšen je proces?

Najraje bi igral sodobne tekste za otroke in mlade, ampak jih je zelo malo. Iz izkušnje lahko povem, da težje komunicirajo z mlado publiko kot klasika. Redki so pisci kot Svetlana Makarovič, ki so popolni stilisti, inovativni na jezikovni ravni, in ki imajo direktne povezave z otroškim svetom. Ponosen sem, da bomo v tej sezoni postavili nadaljevanje njene Sapramiške v vizualni obdelavi tandema Son:DA. Oscar Wilde je ob Andersenu zaščitni znak gledališča za otroke, ki ga ustvarjam kot režiser in katerega prenašam tudi v Mini teatru. Pomembno je, da so klasične pravljice postavljene v sodobnem režijskem, vizualnem in glasbenem okviru.

Veliko sodelujete s tujimi ustvarjalci, na primer Wildove pravljice bo režiral Madžar Attila Antal, Sneguljčico je predstavil češki režiser Marek Bečka, Beograjčan Miloš Lolić bo režiral postdramsko predstavo Bartleby, pisar ... Nasploh izbirate veliko mednarodno priznanih ustvarjalcev. Je to eden izmed ključev do uspeha Mini teatra? 

Umetnost, kakršno delamo v Mini teatru, ni nacionalna. Naša dvorana prva na svetu nosi ime Bernard-Marie Koltèsa. Povezani smo z ustvarjalci iz Francije, Velike Britanije, ZDA, Koreje, Singapurja, Slonokoščene obale, Venezuele, Kube, Češke, Rusije ... Eden od razlogov za gradnjo Mini teatra je bil, da postanemo hiša, ki bo lahko gostila umetnike, ki bodo tukaj ustvarjali. Finance so pogosto zavora sijajnim projektom. Sam najdem inspiracijo v gledaliških gibanjih šestdesetih, v mednarodnih gibanjih, ki so brisala začrtane kolonialistične meje. Danes, ko obstaja neprimerljivo več možnosti sodelovanja, videti je, kot da je umrla želja, in umetniki se zapirajo v svoje ozke nacionalne kroge. Rad se sklicujem na Petra Brooka, Eugenia Barbo, Ariane Mnouchkine. V njihovih skupinah so igralci iz Afrike, Azije, Južne Amerike. Jezik njihovih kreacij bi si želel občutiti na odru Mini teatra. Trenutno nam je sodelovanje s srednjeevropskimi režiserji lažje realizirati. Opazil sem mladega Miloša Lolića kot originalnega mladega režiserja, ki je lani prejel veliko nagrado na Bitefu. Madžar Attila Antal se ukvarja z lutkarstvom, eksperimentalnim filmom in glasbo. Prepričan sem, da bosta na naš oder prinesla neko svežino, ki nam je potrebna.

Imate tudi v sezoni 2010/2011 načrtovanih veliko mednarodnih aktivnosti (gostovanj na raznih festivalih in podobno)? Kaj pa drugi projekti, kot je nadaljevanje projekta Igralci berejo romane (ki traja še do konca leta 2010), načrtujete kaj podobnega?

Največje gostovanje nas čaka že čez par dni, potujemo v Korejo. Naš Macbeth after Shakespeare nastopa na 5. gledališki olimpijadi v Seulu. Ta festival je pomemben, saj so ga osnovali režiserji Robert Wilson, Theodoros Terzopoulos, Anatolij Vasiljev, Giorgio Barberio Corsetti, Tadashi SuzukiRatan Thiyam, generacija gledaliških mojstrov v antičnem pomenu. Svoja znanja in gledališki eros prenašajo mladim kot v stari Grčiji. Izjemno sem ponosen, da smo v krogu izbranih gledališč, med katerimi je na primer tudi Ostermeierjev Hamlet, kar je potrdilo tudi našemu mednarodnemu aspektu. Ta se danes zelo pogosto banalizira izključno skozi gostovanja. Mi sodelujemo z umetniki iz Evrope, Južne Amerike, Afrike, Azije, naš partnerski odnos s teatrom La Mama iz New Yorka nas uvršča v to veliko svetovno družino, ki ne želi služiti omejevanjem jezikov, stilov, ampak gledališče razume kot globoko humano sporočilo. V La Mami naj bi nastopali z našim Macbethom po Shakespearju, še pred tem pa s predstavama Ma&Al in Noč čisto na robu gozdov na festivalu performansa v New Yorku. Potem nas čaka še gostovanje Medeje material na festivalu v Slonokoščeni obali. Ma&Al že novembra gostuje v Skopju in Ankari, Noč čisto na robu gozdov pa v Zagrebu. Po gostovanju v Armeniji in v Pragi pa naše lutkovne predstave Pepelka, Ali Baba, Sneguljčica in Palčica gostujejo na festivalu v Belgiji, Medvedek zleze vase v Banjaluki, Car Saltan pa na Mesu v Sarajevu. S Palčico nas čaka še daljše gostovanje v Jordaniji, z Oslom Nazarenskim pa v Belgiji. Seveda pa je za naslednje leto na mizi še kar nekaj vabil iz Poljske, Slovaške, Češke, Srbije, Venezuele ...

Mini teater je eno redkih gledališč, ki se ukvarja z bolj prezrtimi in manj igranimi avtorji in deli v slovenskem gledališkem prostoru. Ali skušate s svojim repertoarjem privleči v Mini teater predvsem teatrske sladokusce? Je vaš namen prinesti svežino na slovenske odre? Na kakšno publiko merite?

Mini teater je odprto gledališče. Namen Mini teatra je pravzaprav paradoksalen, saj hoče biti gledališče, ki bo tako elitistično kot populistično, ekscentrično in všečno širokemu občinstvu, zato podira tradicionalne gledališke omejitve in jih presega. Serija branj romanov, ki je v našem prostoru nova iniciativa, trasira pot do publike, ki ima zahtevnejša pričakovanja in se ne zadovoljuje s komercialnim prepuščanjem publiki in banalizaciji, ampak želi intelektualno in estetsko izzivalen teater. Naša želja je, da bodo naši vrhunski igralci, od Milene Zupančič, Jurija Součka, Marka Mandića, Veronike Drolc, Jožice Avbelj, Igorja Samoborja, Polone Juh, Janje Majzelj, Pie Zemljič, Polone Vetrih, Primoža Pirnata do najmlajših, avtentični posredniki klasične pa tudi zapostavljene modernistične literature.

O naprednosti Mini teatra pričata tudi zelo fleksibilna abonmaja z imenom Prijatelj Mini teatra, saj si abonenti sami izbirajo predstave in termine. Ali pričakujete več gledalcev in katerih, otrok, študentov, odraslih, upokojencev?

Otroci so tradicionalno naša publika, od predšolskih do osnovnošolcev. Upamo na dober vpis, saj nismo »betonirali« abonmajskih predstav, pač pa si abonenti lahko iz našega širokega nabora 30 predstav sami sestavijo svoj abonma in najdejo dan, ki jim najbolj ustreza. Naša velika želja je pritegniti več študentov in srednješolcev. Imam občutek, da je v Sloveniji to najbolj zapostavljena publika, in vsakič, ko odidem v Volksbühne v Berlinu, Théâtre de la Bastille v Parizu, sem očaran z mladimi, ki v vrstah čakajo na vstopnice. Naša tranzicijska nekultura favorizira »evente«, »partyje«, kič zabave, ki jih favorizirajo tudi javni mediji kot je naša nacionalna televizija. Sanjarim o vrsti, ki se bo vila pred Križevniško in kjer bodo študentje čakali, da vidijo Igorja Samoborja kot Bartlebyja, Janjo Majzelj kot sestro Almo, Marka Mandića kot Macbetha, Pio Zemljič kot Morsko deklico, Jurija Součka kot Kurenta, Veroniko Drolc kot Schneewittchen …

Za konec – kakšno gledališko leto si želite in kaj pričakujete od njega?

Želim, da bi končno uspeli pokriti vse finančne obveznosti, ki jih še imamo iz naslova gradnje gledališča, in da naše življenje v Mini teatru ne bo v krču od dolgov. V umetniškem smislu pa, da bi naše predstave izzvale zanimanje s svežino, inovativnim pristopom, novimi teksti in igralskimi kreacijami.

 

Povezavi:

 

 

 

Mini teater, Robert Waltl

Pogovarjala se je Nika Arhar, SiGledal, 27. 9. 2010
Intervju z Diano Koloini
Anita Volčanjšek, SiGledal, 26. 9. 2010
»Vemo, kaj delamo«
Lena Gregorčič, SiGledal, 29. 9. 2010
Gledališče mora biti nekaj korakov pred publiko
Tea Kovše, 12. 9. 2010
Lutka je vesolje
Anita Volčanjšek, SiGledal, 26. 9. 2010
»Izbira je tista, ki me definira kot individuuma«
Pogovarjala se je Nika Arhar, SiGledal, 27. 6. 2010
Intervju z Ivano Djilas
Kaja Pregrat, SiGledal, 28. 9. 2010
Javnost pričakuje in plačuje dobro umetnost
Kaja Pregrat, SiGledal, 1. 10. 2010
»Ja, veliko novega, in upajmo dobrega, se obeta«
Špela Sodja, SiGledal, 4. 10. 2010
»Osnovna snov je notranjost ljudi«
Nika Jurov, SiGledal, 15. 5. 2010
Kdo bo močnejši?
Nika Jurov, SiGledal, 17. 5. 2010
Ma and Al, Senka in Marko
Nika Jurov, SiGledal, 26. 4. 2010
Sodobna bitka pri Salamini