Mag. Tina Kosi je od leta 2008 upravnica Slovenskega ljudskega gledališča Celje, pred tem je pet let opravljala funkcijo umetniškega vodje v istem gledališču. Dramaturginja in magistrica primerjalne književnosti je ob prihajajoči šestdesetletnici gledališča spregovorila o samih začetkih profesionalnega gledališča, njegovih prvih ustvarjalcih in umetnikih, ki so svojo pot v njem začeli. SLG Celje že od nekdaj skrbi tudi za otroke in mladino, saj so otroške predstave repertoarna stalnica. Kot edino gledališče v regiji pokriva vse gledališke žanre in na sedeže vsako sezono privabi veliko obiskovalcev.
6. decembra 2010 bo SLG Celje praznovalo častitljivih 60 let svojega delovanja. V prvih dveh desetletjih – do sezone 1970/71 – se je skupno zvrstilo kar 200 premier. Kasneje, predvsem po osamosvojitvi Slovenije, so se številke zmanjšale. Letno premiero doživi šest predstav. Zakaj je prišlo do selekcije oziroma redukcije števila premier?
To se je zgodilo v vseh slovenskih gledališčih. Včasih se je letno zvrstilo tudi 10 oziroma kar do 14 premier, saj je študij predstave trajal samo dva ali tri tedne. Ekipa se je nekajkrat dobila, določili so temelje predstave in že je bila premiera. Predstava ni bila živa več sezon, doživela je le nekaj ponovitev. Danes – ko sta se spremenila vloga režiserja in način ustvarjalnega študija – so se vaje poglobile in posledično trajajo dalj časa. SLG Celje je izhajalo iz dolgoletne amaterske tradicije, ki se je v slovenskem jeziku začela že v drugi polovici 18. stoletja in iz katere so izšli prvi profesionalni igralci. Sploh prva poklicna igralka je bila Nada Božič, gospa bistrega uma, ki še vedno – letom navkljub – igra v nekaterih predstavah in je prava zakladnica znanja o samih začetkih gledališča.
17. marca 1951 se je zgodila prva premiera – Operacija v režiji Toneta Zorka. Začrtal pa se je tudi prvi poklicni ansambel. Lahko naštejete nekaj imen prvih ustvarjalcev?
Nada Božič je bila v prvi sezoni edina zaposlena igralka, kasneje so se ji pridružili ostali: Marija Goršič, Janez Škof ... Na spletni strani SLG Celje sta naložena dva zbornika, kjer so zapisana imena (naj)starejših ustvarjalcev. Osebno bolje poznam ljudi iz 60-ih in 70-ih let; med njimi naj omenim Anico Kumer, Janeza Bermeža (sta tudi dobitnika Borštnikovega prstana), Mira Podjeda, Marjana Bačka, dramaturga Janeza Žmavca ... Dobro sem poznala tudi nekdanjega hišnega režiserja Francija Križaja, ki je bil velika gledališka osebnost. Veliko slovenskih igralcev je prav v SLG Celje začelo graditi svojo kariero, kasneje pa so odšli v druga gledališča, med njimi Zlatko Šugman, Janez Škof, Marjana in Aleksander Krošl, Janez Eržen, Vera Peer, Volodja Peer, Demeter Bitenc, Minu Kjuder, Ivo Ban, Ljerka Belak, Peter Boštjančič, Milada Kalezić … Nekateri so ostali kratek čas, drugi so bili člani našega ansambla več let.
Se je programska shema SLG Celje v šestdesetih letih bistveno spreminjala, reorganizirala?
Po drugi svetovni vojni so repertoar polnili predvsem s socrealističnimi – tako slovenskimi, jugoslovanskimi kot ruskimi – dramami, klasiko (Cankar, Molière, Shakespeare, Schiller …). Kasneje so svoje mesto znotraj repertoarja našli sodobni teksti, angleške in ameriške komedije. Klasična dela pa so ostala stalnica repertoarja. Značilnost SLG je, da že vseskozi nudi prostor slovenski dramatiki. Seveda je program odvisen predvsem od trenutnega umetniškega vodje, njegove presoje, sestave igralskega ansambla in potreb občinstva. Tudi ustanovitelj SLG Celje, Mestna občina Celje, ima svoje želje. Občinstvo pa si v veliki meri želi lahkotnejši program, vendar mora gledališče – tudi zato, ker je v Celju edino – pokriti vse žanre. Hkrati pa naš financer Ministrstvo za kulturo zahteva kvaliteten program na visokem nivoju.
Kdaj so se na repertoar uvrstile predstave za otroke in mladino?
SLG je že od nekdaj gojilo tradicijo predstav za otroke (osnovnošolce in srednješolce), saj v Celju ni ne lutkovnega ne katerega drugega gledališča, specializiranega za otroke in mladino. Dramsko gledališče tako v Celju pokriva uprizoritveno umetnost, razen plesne in glasbene produkcije. Repertoar je zelo raznolik in pestro obarvan, blizu starejšim, mladini in najmlajšim, saj vsebuje tako komične kot resnejše predstave, sodobne tekste in klasiko. Teater je prostor, kjer naj bi vsak izmed nas našel nekaj zase.
Pa je dovolj mladih obiskovalcev?
Polovico predstav letno igramo za osnovne in srednje šole. Za osnovnošolsko publiko – med 6. in 14. letom – so na sporedu otroške predstave, za katere se trudim, da bi bile zanimive in razumljive tako najmlajšim kot že malo starejšim učencem. Lepe uspehe smo imeli z Dvojčicami, Ronjo, Tomom Sawyerjem, Čarovnicami in Mačkom Murijem, katerega si je – četudi je besedilo namenjeno najmlajšemu občinstvu – prišlo ogledat veliko odraslih. Srednješolci pa gledajo naš odrasli program. Če je predstava preveč hermetična oziroma če – po mnenju pedagogov – vsebuje neprimerne teme, potem srednje šole po navadi ne pridejo na ogled. Na sploh pa z mladimi, s šolami in mentorji za gledališko dejavnost zelo dobro sodelujemo, saj se zavedamo dejstva, da so prav oni naša bodoča publika. So pomemben segment publike, ki ga je potrebno jemati zelo resno.
Leta 1992 SLG Celje odpre vrata tudi ostalim slovenskim gledališčem, in sicer z ustanovitvijo festivala Dnevi komedije. Kdo so bili pobudniki tovrstnega srečevanja?
Idejni oče, upokojeni igralec Marjan Bačko, je menda ob kavi dejal, da bo gledališče, ki si izmisli festival komedije, vedno dobro preskrbljeno z občinstvom. Takratni upravnik Borut Alujevič in umetniški vodja Blaž Lukan sta se z Mestno občino Celje dogovorila za odprtje festivala Dnevi komedije. Festival poteka ob koncih tedna od februarja do marca. Predstave tekmovalnega programa se potegujejo za nagrado za žlahtno predstavo, žlahtnega režiserja, žlahtnega komedijanta in žlahtno komedijantko leta, ki jih podeli strokovna žirija. Tudi gledalci sodelujejo vsak večer in ocenjujejo predstavo z ocenami od 1 do 5 – tako se vsako leto podeli tudi nagrada za najboljšo predstavo po mnenju občinstva. SLG Celje organizira – pod sponzorstvom Mestne občine Celje – tudi javni anonimni natečaj za izvirno slovensko komedijo. Natečaj je sedaj bienalen, da imajo pisci v dveh letih možnost dobre priprave, saj so tako teksti tudi kvalitetnejši.
Je občinstvo dobro sprejelo Dneve komedije?
Festival je poleg premier rednega repertoarja najbolje obiskan. Poleg stalnega občinstva pride veliko sponzorjev, kar je tudi pomembno. Predstave so v večini razprodane.
Ob 55-letnici SLG Celje ste skupaj z dramaturginjo Tatjano Doma souredili zbornik. Kaj pa pripravljate za letošnjo obeležitev obletnice?
V načrtu smo imeli pripravo obsežnega zbornika. Sestavljen naj bi bil iz treh delov: gledališkega ustvarjanja v slovenskem jeziku v Celju pred ustanovitvijo profesionalnega gledališča; v drugem delu bi Mojca Kreft, dobra poznavalka celjskega gledališča, napisala daljši esej o različnih obdobjih profesionalnega gledališča in v tretjem delu bi bila objavljena pričevanja ljudi, ki so v gledališču ustvarjali (režiserji, dramaturgi, igralci, scenografi, kostumografi …). Žal smo se objavi, zaradi finančnih razlogov, morali odreči. Vendar pa bodo skrajšani eseji vseeno objavljeni v gledaliških listih.
Zbornik bi bil – ob skupnem delu z dramaturginjo Tatjano Doma in hišnim režiserjem Janezom Pipanom – kvaliteten in relevanten vpogled v preteklost, dobro gradivo za raziskovalce, študente in zanamce, saj se zavedamo, kako minljiva je gledališka umetnost. Šestdeset let SLG Celje se mi zdi pomemben trenutek, da se vrnemo k bistvu gledališča, zato bo v letošnji sezoni na ogled bolj klasičen repertoar, toda s sodobnim konceptom. Ob 60-letnici bomo poskušali izpeljati tudi čim več izmenjav z ostalimi slovenskimi gledališči pa tudi gledališči iz Hrvaške in Srbije. Organizirali bomo tudi razstave fotografij naših predstav od leta 1950 pa do danes …
Želja in idej je veliko, prostor in finance pa nas žal omejujejo tako v številu premier (šest na sezono), gostovanj ...
Povezave: