Učitelj učitelju: Priprava na ogled predstave in gledališki bonton

Ko učitelji izberejo primerno predstavo, se priprave na njen ogled navadno lotijo tako, da mlade gledalce seznanijo z vsebino, kontekstom in ustvarjalci predstave. Največkrat to storijo na zadnji uri pred ogledom s predstavitvijo kratkih povzetkov, ki jih dobijo v gledaliških listih ali na spletnih straneh, z branjem odlomkov, v nekaterih primerih pa morajo učenci prebrati celotno predlogo. Za boljše razumevanje učitelji včasih pojasnijo težje dele predstave in učence opozorijo, na kaj naj bodo posebej pozorni.

Učiteljica slovenščine na EGSŠ Radovljica Ana Berčon, ki si je z učenci ogledala Limonado Slovenico Prešernovega gledališča Kranj, o svoji pripravi na ogled gledališke predstave pravi: »Uro pred predstavo sem jim pokazala sliko avtorja dramskega besedila, predstavila sem njegovo delo in življenje. Ogledali smo si internetno stran gledališča in si pogledali fotografije, kratek filmček o igri ter igralsko zasedbo. Na kratko sem jim predstavila tudi vsebino.«

Učiteljica slovenščine na štajerski osnovni šoli pa je učence na ogled Županove Micke SLG Celje pripravila z branjem odlomkom iz predloge in pogovorom: »Z učenci smo prebrali odlomek besedila Županova Micka. Umestila sem ga v celotno komedijo. Razložili smo komično perspektivo in skušali ugotoviti, kaj je v odlomku smešno oziroma komično učencem.«

Mateja Žerjav, profesorica slovenščine na OŠ Lovrenc na Pohorju, ki si je z učenci ogledala Sen kresne noči SNG Maribor Drama, pri pripravi na ogled predstave poudarja pomen učenčeve lastne dejavnosti: »Pred predstavo smo imeli v šoli dve uri slovenščine, ki so jo vodili nadarjeni učenci. Prva skupina je s pomočjo PPT-predstavitev predstavila renesančno gledališče in Williama Shakespearja. Druga skupina je brala Shakespearjeve sonete, in sicer v trojicah: en je bral izvirnik, druga dva pa različna slovenska prevoda; Menartov in Fišerjev. Tretja skupina je prebrala pripovedko Sen kresne noči Charlesa in Mary Lamb.«

Zalika Horvat, učiteljica slovenščine in vodja gledališkega kluba na Osnovni šoli Veržej, ki je šolarje peljala v SNG Opera in balet Maribor na ogled Straussovega Netopirja, pa med drugim izpostavlja uporabnost gledaliških listov: »Na ogled smo se pripravili pri redni uri pouka slovenščine, o opereti pa tudi pri glasbenem pouku. Učence sem seznanila z režiserjem predstave, dirigentom, zelo natančno smo pregledali vsebino, kraj dogajanja in nastopajoče osebe. Posebej sem jih opozorila na orkester in zbor pa tudi na čas trajanja in odmore. Pomembne ključne besede smo si v obliki miselnega vzorca zapisali v zvezek, tako so lahko učenci še doma razmišljali o predstavi. Za pripravo smo porabili eno šolsko uro. Pri tem mi je bil v veliko pomoč gledališki list, ki ga vedno pošljejo iz gledališča teden dni prej. Podobno se pripravljamo na ogled vsake predstave. Nikoli pa seveda ne pozabim predstaviti dvorane v gledališču in prostora (parter, balkon ...), ob tem jim razložim, kje smo dobili svoje sedeže.«

Vedenje v gledališču

Poleg stroškov, povezanih z obiskom predstave (predvsem za šole, ki so zelo oddaljene od gledališča), je eden od razlogov, da učitelji ne hodijo pogosteje v gledališče z dijaki, tudi pomanjkanje bontona: »Problem pri današnjih učencih je tudi disciplina in včasih se res vprašaš, ali bi kakšen razred sploh peljal v gledališče. Žalostno, a resnično! Presedajo se na stolih, pa bombone jedo, pa dajejo kakšne neumestne pripombe ... Ja, tudi to se dogaja. Če tega ne doživiš, si ne moreš niti predstavljati,« komentira sogovornica, ki poučuje slovenščino na notranjski osnovni šoli: »Menim, da je šlo vse k vragu takrat, ko so začeli s šolo po meri učenca.«

Tudi učiteljica slovenščine z ene od srednjih šol v ljubljanski regiji ima z obnašanjem učencev v gledališču slabe izkušnje še iz časa, ko je bila sama dijakinja: »Spominjam se, da smo šli takrat, še v devetdesetih, gledat Korunove Hlapce v Dramo, bila sem dijakinja prvega letnika in to je bila ena od mojih prvih 'predstav za odrasle'. Že kmalu po uvodnem prizoru se je v dvorani začelo čedalje bolj nesramežljivo govorjenje, komentiranje. Na neki točki je Polde Bibič, ki je v predstavi igral Župnika, pobesnel. Stopil je na rob odra in nas nadrl, češ kako se obnašamo. Mislim, da je bilo ravno med prizorom v Jermanovi izbi. Delovalo je, dvorana se je umirila, mene pa je bilo sram in prepričana sem, da druge naše učitelje tudi.«

Kako narediti red?

Za vzpostavitev reda med obiskovalci predstav učitelji uporabljajo različne strategije. Skoraj vsi pred obiskom gledališča učence podučijo o sprejemljivem obnašanju, torej da se ne žvižga, da se ne »navija«, da se ploska, da se ne komentira glasno, da se mora ugasniti telefon, da je potrebno primerno oblačenje, pozorno poslušanje, upoštevanje sedežnega reda … V nekaterih aktivih sestavijo tudi pravila obnašanja, ki jih dobijo razredniki in se na razrednih urah z dijaki o tem pogovorijo.

Nekateri učitelji dijakom preventivno poudarjajo kazenske sankcije v primeru kršitve gledališkega bontona, spet drugi pa skrb posvečajo predvsem ustreznemu nadzoru med predstavo in izbiri predstav, ki učence pritegnejo: »Dijake smo opozorili, da jim gledališče ne bo nujno všeč, ampak ... Zagotovili smo dovolj učiteljev spremljevalcev, ki so sedeli enakomerno pomešani med dijake. Z dijaki smo o obisku gledališča govorili z naklonjenostjo, predvsem smo se potrudile slovenistke. Zakupili smo celotno dvorano, da se tam niso srečevali s tujimi dijaki, ki bi pritegnili njihovo pozornost. In predvsem smo izbrali predstavo, ki je dovolj 'močna' in njim primerna, da jih prevzame in začara za uro in pol. Zadnje je zelo bistveno,« o vzpostavljanju sprejemljivih razmer v parterju pravi Simona Furman, učiteljica slovenščine na Srednji šoli Slovenska Bistrica, ki si je z dijaki ogledala Sen kresne noči v SNG Drama Maribor.

Spoštovanje izvira iz spoznavanja

Po mnenju režiserja in igralca Roberta Waltla je priprava učencev na obisk gledališča in doživljanje predstave vsekakor pomembna. Poleg pogovora o primernem obnašanju v gledališču in upoštevanja pravil bontona ter pogovora o vsebini predstave je »zelo pomembno, da se učence v samo predstavo vpne tudi skozi njihovo lastno izkušnjo in doživljanje«. Mladim priporoča, naj v skupnem raziskovanju pokukajo v zanimivi svet zaodrja in dobijo odgovore na vprašanja, kot so: Kaj smo videli in česa nismo, Kakšen je odnos med literarno predlogo in predstavo, Kako sta se igra in gledališče spreminjala skozi čas, Kaj so nepisana pravila v gledališčih, Kakšni so odnosi med igralcem, režiserjem, dramaturgom, kostumografom in vsemi ostalimi ustvarjalci predstave, Kakšen je odnos med igralci na odru in gledalci, ki prav tako pomembno soustvarjajo dogodek, Kako hodimo gledati predstave in Kakšni želimo biti videni. »Iz tovrstnega spoznavanja dela sledi tudi spoštovanje. Spoštovanje, ki nato spontano prinese tudi gledališču primerno vedenje in bonton,« sklene Waltl.


V tretjem prispevku iz niza Učitelj učitelju, ki bo objavljen jutri, 15. 5. 2013, bomo ugotavljali, na kakšen način se učitelji po ogledu predstave z učenci pogovorijo, in strnili vtise šolarjev. Objavili bomo tudi razmislek, ki nam ga je o predstavi Mojster in Margareta (režija Janusz Kica, SNG Drama Maribor) poslal Nejc Rožman Ivančič, profesor slovenščine na Gimnaziji Nova Gorica.