Predstava Mojster in Margareta mi še tretji dan po ogledu ne gre iz glave; nenehno prihaja za mano, mi odpira nova vprašanja in – k sreči – ponuja tudi nove odgovore. Če mi da misliti, potem je njen namen gotovo dosežen, kajti ambicija sleherne umetnosti je najbrž dialoška aktualizacija.
 
Ne bi rad, da bi moje pisanje zvenelo kot kak učiteljski priročnik z naslovom »Kako gledati/brati Mojstra in Margareto«; to je zgolj ena izmed možnih recepcijskih poti za vstop v zahtevno umetnostno besedilo.
 
Poljskemu režiserju Januszu Kici se roman Bulgakova zdi »zelo kompleksen«, zato je k njemu »bolje pristopiti brez ambicije razčlenjevati ga do konca«, saj se lahko »[n]ekaterih motivov, ki se v njem skrivajo, […] samo dotakneš« (Gledališki list SNG Drame Maribor, št. 3, sezona 2012/2013, str. 6). In tudi po mojem mnenju je čar umetniškega dela v odkrivanju, prevpraševanju, v zamolčanem, zastrtem, večpomenskem …
 
Bulgakov je svoj roman osemkrat predelal. Zasnutek je bila novela iz leta 1929 z naslovom Poncij Pilat, ta je kasneje postala del prvih štirih poglavij romana. Leta 1932 je bil delovni naslov romana Konzultant s kopitom, nato Profesor črne magije, še leta 1937 ima delo naslov Princ teme in nazadnje, leta 1938 pisatelj dokončno izbere naslov Mojster in Margareta. Končno verzijo Bulgakov narekuje že skoraj popolnoma slep svoji tajnici leta 1939 in že naslednje leto umre. Pisanje poteka v 30. letih, ko so pisatelja nenehno politično preganjali, zato ni smela biti objavljena ena sama njegova vrstica. Bulgakov je postal neviden, o njegovi smrti niso objavili niti besede. Neskončno popravljanje in dopolnjevanje, pisanje v nemogočih razmerah, skorajšnja avtorjeva slepota – nič čudnega, da je roman neenoten, nedokončan, odprt, praktično shizofren in zato še bolj zahteven in kompleksen, kot je bil zastavljen.
 

foto: Tiberiu Marta
Pisatelj si ga je zamislil kot »roman o romanu«, torej Bulgakov piše roman o Mojstru, ki piše roman o Ješui (Jezusu) in Ponciju Pilatu. Legenda o Ponciju Pilatu in Ješui je apokrifna, torej izmišljena, nezvesta Svetemu pismu, je drzno predelana, mnoga svetopisemska odprta mesta so zapolnjena z avtorjevo lastno drzno interpretacijo. In vendar moramo v vsakem umetnostnem besedilu zelo natančno brati vložene pripovedi, ki imajo vedno zelo pomembno vlogo. Kot sem si sam predstavljal, tudi dramaturg predstave Goran Ferčec v Ponciju Pilatu vidi Stalina. Poncij Pilat si je resda hotel »umiti roke« (torej zanikati odgovornost/krivdo za Jezusovo smrt), a ga je pod pritiski judejskih veljakov vendarle obsodil in tako postal neusmiljen Jezusov krvnik. Tudi profesor Woland bi lahko predstavljal Stalina, vendar je njegova vloga še bolj zapletena. V romanu večkrat potoži o svoji neskončni utrujenosti. Njegovo prekletstvo je namreč nesmrtnost – niti umreti torej ne more. Zlo je večno, zato Woland pooseblja zlo samo, Pilat pa diktatorja, ki je hkrati rabelj in hkrati žrtev lastnih strasti, strahopetnosti, lastnega kulta osebnosti (»Kdo je bolj osamljen od junaka?« se sprašuje Boris Vian v romanu Rdeča trava). In koga torej predstavlja Ješua? Jezus je lahko umetnik, pisatelj (Bulgakov sam), kajti prizadeva si za resnico, za dobro in za prav (za etos). Če zapletemo, je Woland lahko alegorija za zlo, Jezus pa alegorija za resnico. Da se še bolj izgubljamo v labirintih, je tu še tretja varianta istega: Mojster. Torej gre za trojico Oče-Sin-Sveti duh, ki postane trojica Bulgakov-Mojster-Ješua. Nad resnico in etosom je v vsaki družbi (v totalitarni in represivni pač še toliko bolj) postavljena oblast, ki je zaradi »upravljanja z dušami« zmeraj poosebljeno zlo. Pilat-Stalin predstavlja diktatorja, Wolandovi pajdaši (Behemot, Azazelo idr.) pa so diktatorjevi agentje/izvrševalci oblasti/podrepniški ovaduhi, ki so (kot zlo) prav tako večni (diktatorji se pač menjujejo: predvčerajšnjim Pilat, včeraj Stalin, danes … in jutri ??). In kdo je potem Margareta? Poenostavimo, kolikor se da? Je alegorija zvestobe resnici in pravici. Tudi ona je dvojna oseba v kombinaciji Levi Matej-Margareta. Levi Matej je zvest Ješui, Margareta Wolandu. In če poznamo biografijo Bulgakova, vemo, da je imel tudi pisatelj zvesto ženo, s katero sta Stalina večkrat (zaman) prosila, naj jima dovoli zapustiti Sovjetsko zvezo. (Ob pomembnih možeh so zmeraj pomembne žene – in tudi one pišejo svoj roman.) Pravici in resnici je zvestih malo ljudi – Moskovčani so preračunljivi, grabežljivi, pohlepni, povzpetniški, zavistni, ovaduški (stanovanja imajo ušesa in usta). Živijo v norosti in v norišnici tudi pristanejo, kajti – kot bi rekel Jančar v Velikem briljantnem valčku – »Vsi smo v«.
 
Tu je še vprašanje prepletanja resničnosti in fikcije. Samo nekaj drobcev, pa nam bo že bolj jasno … Pisatelji izginevajo čez noč. Sovjetska ideologija ne dopušča nikakršne svobode nikomur. Laži. Ovajanje prijateljev in sorodnikov. Grožnje z zapori in z Gulagom. Kaos. Nezaupanje. Prepoved objavljanja. Prepoved emigracije. Marsikoga dajo »usamomoriti«. Popolna cenzura, totalna nesvoboda. Bulgakov zaprosi za dovoljenje za izselitev iz države, sledi pa Stalinov osebni telefonski klic, dobi mesto v gledališču MHAT in ostaja diktatorjev najljubši prepovedani avtor, ki ne sme objavljati ničesar, kar napiše. Bulgakov je izhajal iz izobražene družine (oče je bil profesor na univerzi, mati učiteljica, sam je bil po poklicu zdravnik), znašel pa se je v državi, v kateri mu ni bilo popolnoma nič več jasno. Nekdanji prijatelji so postajali sovražniki, sosedje špijoni. Oboževal je gledališče (pisal je drame in jih režiral), a njegovo lastno življenje je postalo teater. Burka/farsa? Groteska? Grozljivka? Kaj je sploh še res in kaj ni več res ali še bo, ko se bo Velikemu Režiserju zahotelo? Moskva/Sovjetska zveza – norišnica. Živi so samo še norci, mrtvi so samo še mrtvi. A resnica (tako kot zlo) ne umre; če ne drugega – vsaj ideja Resnice zmeraj živi dalje. Zato (ker) »rokopisi ne gorijo«, kajti »[u]metnost (fikcija) je realnejša od realnosti same – zato se skoznjo izraža resnica, če nas pri gledanju le [preveč] ne ovira orožje razuma« (isti Gledališki list …, str. 22). Mojster in Margareta zato živita dalje, čeprav (prostovoljno) izpijeta Pilatovo zastrupljeno vino.


foto Tiberiu Marta
Začetni ateistični pomislek Berlioza in Bezdomnega o obstoju Boga ostaja brezpredmeten. Bog še kako obstaja – tako kot obstaja Zlo. Oba sta večna. Zlasti zlo upravlja z usodo človeka in človeštva. Razkrinkava namreč človeško slo po denarju, po moči in vplivu, po (lažnem) ugledu in nadvladi. Totalitarne režime vzdržujejo ljudje s svojimi lastnimi slabostmi, v demokratičnih kapitalističnih državah so te slabosti (tekmovalnost, neenakost, individualizem) še bolj zaželene. In tu je vsa »magija« Wolandovih trikov. Zemljani potrebujemo profesorja Wolanda/Satana, da se pokažemo brez maske (kot Moskovčani na predstavi črne magije v Varieteju, ko slečejo stara in razgrabijo nova oblačila prestižnih blagovnih znamk ter si v žepe bašejo denar, ki pada z neba). Na zemlji imajo diktatorji láhko nalogo, saj smo ljudje že po naravi podvrženi slabemu, zato morajo »izjemni posamezniki« samo vzpostaviti totalitarno ideologijo (danes pač globalizacijo), vzdržujemo pa jo »ljudske mase« same. Zla na zemlji, skratka, ne manjka. Dobro pa lahko obstaja samo pri Bogu. Zato gresta Mojster in Margareta z lahkoto s tega sveta.