Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 7. 4. 2012

»Kdor ima ljubezen, ima kljub vsemu ves svet«

Pisatelj, režiser in mentor dramskega pisanja Vinko Möderndorfer ima na letošnjem izboru za najboljše slovensko dramsko besedilo dve železi v ognju – novo dramsko pesnitev Deset in že lani nominirano igro Vaje iz tesnobe. Je tudi edini od nominirancev, ki nagrade Slavka Gruma še nima.

foto STA

Za pesniško zbirko Prostost sveta (2011) ste v Mladini rekli, da »je treba povedati zgodbo, da bi gledalci prek nje postali jezni«. Je tako tudi z vašo igro Vaje iz tesnobe, ki se osredotoča na temo teptanja dostojanstva delavcev in brezobzirnost lastnikov kapitala?

Pesem je kljub vsemu nekaj drugega kot drama. Pesem deluje na bralca kot zgoščen trenutek emocije, drama pa gradi svojo pripoved kompleksnejše, z odnosi, z dialogi, s psihologijo, s konflikti različnih prepričanj in situacij in tako dalje. Pesmi iz zbirke Prostost sveta in moji obe nominirani igri (Vaje iz tesnobe in Deset) nimajo razen avtorja nič tako zelo veliko skupnega. Pesmi nagovarjajo, drama razgrinja. Pesmi (predvsem iz zbirke Prostost sveta) pozivajo, osebe v drami živijo. Res, da se tudi drama Vaje iz tesnobe dotika nekaterih socialnih trenutkov naše globalne stvarnosti, vendar to počne na dramski način. Poskuša ustvariti dramsko sliko sveta, pred bralca/gledalca razpostavlja prizore, vendar se do njih ne opredeljuje. Prizori so takšni, kot so. Šele v gledalcu se ustvarijo primerjave in vrednostne sodbe. Drama sveta ne razlaga, ampak ga kaže.

Torej gre v tekstu za vašo refleksijo aktualnega družbenega dogajanja? Predvidevam, da svojo jezo preoblikujete v angažma ...

Pišem iz sveta in o svetu, v katerem živim. Dramatik vedno piše iz svojega časa, tudi takrat, ko piše tako imenovane historične drame; tudi takrat, ko piše o preteklosti, piše o sedanjosti. Tudi takrat, ko piše o drugih, piše o sebi. Drugače se ne da pisati. Ko sem pisal Vaje iz tesnobe (ki so letos že drugič nominirane), nisem hotel, da bi v bralcih razpihoval jezo, hotel sem samo povedati zgodbo o različnih ljudeh v istem času. S prepletom usod ljudi, ki se med sabo sploh ne poznajo, sem želel razgrniti sliko odnosov, spregovoriti o iskanju ljubezni, o padcu vseh vrednot … Drame ne pišem iz jeze. Za to obstajajo druge oblike pisanja (časopisi, pisma bralcev, pamfleti, glose, strankarski letaki, ovadbe, komentarji in še kar je takšnega sranja). Jeza ni dobro izhodišče za pisanje. Dramatik piše zato, da doseže učinek, želi vplivati na gledalca. Ta učinek je seveda lahko v kakšnih segmentih tudi jeza. Vendar, ne pozabimo, jeza je čustvo. Jeza je zaslepljenost. Učinek drame pa naj bi bilo spoznanje in ne zaslepljenost. Pisatelj ne sme pisati, ko je jezen, preveč zaljubljen, preveč žalosten in tako dalje. Pisanje dram ni dnevniški zapis čustev.

Igri Vaje iz tesnobe gre predvsem za enostavne in očiščene psihološke odnose med ljudmi, ste zapisali v uvodu. Da nikakor ne sme biti tezni plakat, temveč zgolj skupek slik iz življenja, ki naj bodo resnične, enostavne, silovite in krute. Sliši se kot vaša poetika v orehovi lupini ...

Bolj kot poetika v kinder jajčku. Poznate Žižkovo razmišljanje o kinder jajčku? Nič, skrit v čokoladi (smeh). Hecam se. Uvod v igro Vaje iz tesnobe je nekakšno navodilo uprizoriteljem (sicer se sploh ni bati, da bi do uprizoritve kdaj prišlo). Čehov se je na primer tako blazno bal, da mu bodo gledališčniki njegove igre uprizarjali kot duhamorne igrokaze, da je zanje trdil, da so komedije. Pa seveda niso. Z navodilom na začetku Vaj sem želel opozoriti na to, da uprizoritev ne potrebuje nobene navlake, da gre predvsem za bistvene reči v dialogu, v odnosih, v prizoru. Velika nevarnost pri uprizoritvi igre je v tem, da bi jo uprizoritelji skušali prebrati in uprizoriti kot enostavno politično igro, kjer so eni grdi, drugi pa žrtve grdih. Pa sploh ne gre za to. Gre zgolj za sugestivne in intenzivne slike sveta, ki pa v večini prikazujejo nekatere splošne lastnosti kapitalskega izkoriščanja, pohlepa, ambicioznosti, ljubosumja, žrtvovanja, podkupovanja in tako dalje in tako dalje. Prepričan sem, da igra prikazuje dovolj širok socialni segment družbe in da pri takšnem prikazovanju ni enostranska. Končno Starejšemu delavcu njegova Hčerka prav tako brutalno in brezobzirno pobere vse, tako kot družba oziroma njegova služba. Brutalnost in brezobzirnost nista skriti zgolj v kapitalskem izkoriščanju, temveč sta vtkani v človeški značaj. Prav tako kot pohlep, kot izdajstvo.

Na tej točki me zanima, koliko režiserji posegajo v vaše tekste? Jih radi spreminjajo? Koliko se vam zdi to sprejemljivo?

Režiserji vedno radi posegamo v besedila. Včasih posežemo tako, da besedilu pomagamo k boljšemu razumevanju in življenju, včasih pa besedilo zaradi zagledanosti v svoje domislice tudi zameglimo. Kot avtor sem doživel že marsikaj. Nekatera moja besedila so režiserji narobe razumeli, nekatera pa so uprizorili bolje, kot sem jih napisal. Včasih sem bil jezen, drugič vzhičen. Kadar sem bil nezadovoljen z uprizoritvijo, sem se pomiril tako, da sem se spomnil, kolikokrat sem sam kot režiser kakšno besedilo slabo razumel in zato napačno uprizoril. Potem sem slabše uprizoritve svojih besedil razumel kot nekakšno poravnavo.

Igra Deset (podnaslovili ste jo »dramska pesnitev«) je za razliko od Vaj iz tesnobe nekakšen premik v notranjost. V njej slikate izpraznjeno bivanje, zreducirano na nagone (eros, tantos), strahove (strah pred staranjem, smrtjo), predsodke (do starih ljudi, do homoseksualcev) ... Gre za ljudi, ki morda niso v finančni, so pa v duhovni krizi?

Točno tako. V igri Deset gre za krizo etičnih in moralnih vrednot. Za krizo desetih zapovedi. Igra Deset je dramska pesnitev, skoraj filozofska in filozofična drama. V tej igri sem poskušal na pesniško/filozofski način analizirati moškega in žensko, Adama in Evo v vseh njunih življenjskih obdobjih. Kot Mladeniča in Mladenko, kot Njega in Njo, in nazadnje kot Starca in Starko. Pred nami sta moški in ženska, prikazana skozi vse življenje. Mladost, srednja leta, starost. In to je pri tej igri bistveno. Prav tako pa je pomembno iskanje etičnega v našem življenju, v našem svetu. Deset zapovedi, etične in moralne norme so tiste, za katerimi tečeta Adam in Eva, so predmet raziskave moje dramske pesnitve. Kje so moralne norme, kaj je v današnjem svetu laži, umora in prevare … v svetu, kjer ni boga, kaj je sploh še važno in mogoče? Igra Deset ne uprizarja odgovorov, samo slike človeškega iskanja smisla.

Hodita obe krizi, materialna in duhovna, z roko v roki?

Točno. Kapitalizem in kriza moralnih vrednot vedno nastopata skupaj. S tem, da kapitalizem v svoji podivjani obliki (kakršno živimo ta hip) sproži krizo moralnih vrednot.

Obe igri se končata z resignacijo: Dekle se vdano v usodo vrne domov s Policistom. Mladenka ostane sama v temi. V ničemer ne vidi več smisla, niti v trpljenju. Gre tudi tu za refleksijo stanja v družbi?

Nisem prepričan, da se obe igri končata z resignacijo. Igra Deset morda. Pa še tu ne gre za resignacijo, gre za konec. Totalni konec, ki sledi človekovemu bivanju. Konec civilizacije, konec humanizma, konec vesolja, konec človeka. Igra Deset poseže preko resignacije. Konec vsega ni spoznanje resignacije, je neizpodbitno dejstvo, da nič obstaja. In to ni resignacija. To je naravni red vesolja. Kar pa se tiče resignacije v Vajah iz tesnobe … Igra se konča celo optimistično, bi rekel. Dekle in Policist se v zadnji sliki (prizoru) srečata na avtobusu. Oba odhajata domov. Iz džungle sveta nazaj domov, kjer sta se prvič srečala. Ljubezen lahko premaga svet. Ljubezen in dom. Konec v Vajah je optimističen. Kdor ima ljubezen, ima kljub vsemu ves svet.

V Esejih (2001) ste zapisali, da se na svoj račun lahko smejejo samo samozavestni narodi. Predvidevam, da je danes Slovencem še manj do smeha, kot jim je bilo pred dobrimi desetimi leti in več …


Tisto malo komedije, ki smo jo Slovenci premogli na svoj račun, se danes spreminja v dramo. Ko sem pred skoraj dvema desetletjema pisal nekatere svoje komedijske satire, ki so se dotikale predvsem političnih smešnic in neumnosti, se mi je zdela slovenska politična stvarnost prava farsa. Zdelo se mi je, da so vse neumnosti, ki nam jih servirajo iz parlamenta in strank, samo nekakšne slabe sanje, nočna mora, kot kazen za včerajšnjo preobilno požrtijo … Zdaj pa te neumnosti kar trajajo in kar trajajo. Male laži izpred dveh desetletji so zdaj velike prevare, male lopovščine so zdaj veliki gospodarski zločini, demagoški ekscesi nekaterih so danes pravilo vladanja in napoved okupacije Slovenije s strani strank … Skratka, ni mi več do smeha. Ni mi več do komedijske kritike družbe. Strah in groza hodita po deželi. Dežela se spreminja v dramo.

Kot smo pri vas navajeni, v dramah lucidno izrisujete like, njihovo notranjo motivacijo in medčloveške odnose. Kje dobite gradivo, ki ga potem izoblikujete v tako prepričljive zgodbe? So vam tu v pomoč režijske izkušnje?

Brez dvoma mi režiserska izkušnja veliko pomaga pri pisanju komedij in dram. Čeprav sta to dva različna poklica. Pomaga mi predvsem to, da se z dramo in komedijo ukvarjam tudi teoretično, analitično, da prebiram veliko dramske literature (praktično vsakodnevno). Tako sem lažje prišel do bistva dramske konstrukcije, dramskega konflikta, jezika, značajev, in kar je še podobnega. Po drugi strani pa vse to znanje in poznavanje pri pisanju nič ne pomeni. Vedno si začetnik. Nebogljen stojiš pred novo zgodbo in nikoli ne znaš nič. Paradoks. Več kot veš, manj znaš.

V intervjuju na Radiu Slovenija ste dejali, da ste dolgo let potrebovali, da ste se znašli pri delu z ljudmi (pri režiji). Da ste delali velike napake in jih včasih še danes. Za kakšne napake gre?

V gledališče sem vstopil kot tabula rasa. Na akademiji se nismo kaj dosti naučili. Pa saj razen seznama knjig (ki bi si ga sčasoma itak sam sestavil) o režiji in gledališču, kaj drugega tako ne moreš dobiti za popotnico v ta čudežno lep poklic. Tako se na koncu največ učiš in naučiš iz svojih napak. Če se jih zavedaš. Če nisi preveč mladostniško zagnan in nadut. Ampak z napakami v umetnosti je tako, da lahko postanejo celo prednost, poseben stil, celo nekaj novega. Pa vseeno: kakšne nespametne napake, predvsem v komunikaciji z ljudmi, ponavljam kar naprej. Kaj morem.

Kakšna se vam zdi letošnja bera nominirancev? Kdo ima po vašem največ možnosti za zmago?

Letošnja bera se mi zdi kot vsakoletna, dobra. Odraz okusa časa in žirije. Vse avtorje poznam (ne poznam vseh tekstov) in vsi po vrsti se mi zdijo odlični dramatiki. Vsem privoščim zasluženo priznanje. S tem nikakor nimam problemov. Seveda pa ga najbolj privoščim sebi. Če ga ne bi, ne bi svojih dramskih umotvorov pošiljal na Gruma.

TSD, Nagrada Slavka Gruma, Nagrade TSD, Vinko Möderndorfer

Povezani dogodki

Katja Čičigoj in Pia Brezavšček, SiGledal, 11. 4. 2012
»Skratka, letos nič novega.«
Pia Brezavšček in Katja Čičigoj, SiGledal, 11. 4. 2012
»Kje so mladi? Bi morali biti zaskrbljeni?«
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 7. 4. 2012
»Človek se mora nekoliko zapreti v stolp«
Diana Koloini, 6. 4. 2012
Grumova nagrada 2012
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 30. 3. 2012
Danes je mogoče uprizoriti kar koli. Tudi telefonski imenik.
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 11. 10. 2011
Gledališče za otroke in mladino postaja čedalje bolj pomembno
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 20. 9. 2012
Poročilo z javnega posveta Ples–rob–središče
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 5. 1. 2012
Gledališče na EPK – v znamenju spektakla