Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 11. 11. 2011

De Brea: Predstavo delamo z ogromno ljubeznijo

Po dolgem času se nam danes v ljubljanski Drami spet obeta premiera predstave za cicibane. Režiser Diego de Brea bo mlado in staro zapeljeval z Malo čarovnico Otfrieda Preusslerja v dramatizaciji Andreja Rozmana Roze. O predstavi, ob ustvarjanju katere »strašno uživa«, in o svojih pogledih na gledališče za mlado publiko je spregovoril sredi ustvarjalne vneme, v prostoru za vaje.

Diego de Brea / foto Peter Uhan

Krstna uprizoritev je zelo blizu. V kakšnem psihičnem stanju je režiser dva dni pred premiero? Mirno kleše še zadnje detajle predstave ali gori v ustvarjalni vnemi in vzdihuje pod težo časovnega pritiska?

V tem trenutku sem tako skoncentriran, da ne morem razmišljati ničesar drugega. Ne zjutraj, ne popoldne, ne zvečer, ampak smo neprestano v pogonu. Pogled od zunaj tega ne razkrije – ljudje si ne predstavljajo, kaj pomeni, da nek tak organizem zafunkcionira, da ga poženeš – koliko nekih stvari se skriva zadaj.

Premiera je del nekega procesa, nekega rojstva. In zdaj smo tik pred njim. Gre za močno koncentracijo vsega, vse je zelo zgoščeno, fokusirano, usmerjeno in stvari se sestavljajo in zlagajo. Sestavljamo pravzaprav organizem, kot bi sestavljali človeka – imaš postavljene organe in zdaj jih poskušaš zložiti v organizem. Seveda je potrebne ogromno neke rafiniranosti in predvsem predstavo v zadnji fazi doživljaš kot glasbeno partituro. Bolj jo poslušaš, kot gledaš.

Nekje ste dejali, da vaši režiserski impulzi prihajajo iz natančne analize besedila. Kaj jih je sprožilo v Rozovi dramatizaciji?

V otroški predstavi je to zelo drugače. Tu je treba odpirati predvsem polje domišljije, fantazije, otroškosti. To so etude, ki jih gradiš, in skozi katere potem zgradiš celotno predstavo. Tako da tukaj ne gre toliko za analizo teksta in likov, ampak bolj za neke vrste karikiranost, poudarjenost, pretiravanje, mehkobo, subtilnost, občutek, fineso, čutnost in tako naprej. Zelo drugače, seveda. Tu ne gre za obravnavo nekega psihološkega dramskega teksta, ampak pravzaprav za odpiranje – iščemo kreativno odprtost v smislu odpiranja domišljijskega in fantazijskega prostora.

Bi rekli, da je vaša gledališka iluzija bolj kot čigava druga pisana na kožo otrokom?

Pri otroških predstavah je zelo pomembno, da je predstava namenjena vsem (otrokom in odraslim). Predstave ne delaš s percepcijo tega, kako jo bo otrok doživljal, ampak moraš pravzaprav nositi tega otroka v sebi. Vrneš se v preteklost. Pri sebi skušaš priklicati to svojo otroškost, ki pomaga pri gradnji nekega otroškega sveta, ki mora seveda biti poln neke imaginacije. Mislim pa, da mora biti otroška predstava – tista, ki je zares dobra – za vse, ne samo za otroke. Temeljna elementa, ki dajeta otroškemu svetu največji poudarek, pa sta presenečenje in lepota.

V napovedi predstave piše, da je »Mala čarovnica nadobudna in navihana čarovnica, ki komaj čaka, da odraste in bo sprejeta v družbo starejših čarovnic«. Bi lahko Malo čarovnico razumeli tudi kot aluzijo na gledališče za mlado publiko na splošno: razumljiva, nujna oblika gledališča, ki pa je vedno neenakopravna gledališču za odrasle?

Jaz imam občutek, da otroke zelo podcenjujemo. Da se otroku ponuja marsikaj in da smo tu delali in da delamo z ogromno ljubeznijo ter da je predvsem to pomembno v razmišljanju do otroka. Kaj se dogaja s teatrom za mlado publiko, pa ne vem. Otroško predstavo zdaj delam po približno desetih letih, kar je ogromno časa. Moram reči, da mi to predstavlja nek gromozanski ventil, da strašno uživam. Mislim, da sem se spet vrnil k nekim temeljem gledališča. Iskanje te iluzije na različnih nivojih me zelo poganja, zame je zelo inspirativno.

Kdaj lahko pričakujemo pravljico o Janku in Metki v režiji Mileta Koruna ali Dušana Jovanovića?

To morate vprašati direkcijo gledališča.

Ima po vašem dejstvo, da je Mala čarovnica prva uprizoritev za najmlajšo publiko po dolgem času v SNG Drama, tudi simboličen pomen za gledališče za mlado publiko?

O tem bi težko govoril, ker je to politika gledališča …

Kaj pa vi menite o tem?

Moje mnenje lahko predvsem izhaja iz mojega poznanstva igralcev iz Drame – vem, da si tega že dolgo želijo. O tem, kaj stoji za odločitvijo teatra, pa jaz ne morem govoriti.

Je res, da včasih igralce za svoje projekte iščete tudi med ljudmi na javnih krajih? Slišal sem, da ste nekoč prišli v zdravniško ordinacijo in vprašali, ali bi kdo bil pripravljen igrati v gledališču.

Da, da, spominjam se, to se je zgodilo.

Je šlo za impulz?

Da, bil je impulz. Gledališče ima z režiserjem zelo širok referenčni prostor. Navadno te za delo na gledališki predstavi ne inspirira gledališče, ampak veliko drugih stvari. Referenčni prostor je vse drugo. Ti s predstavo živiš cel dan in tako, kot živiš, tudi sanjaš. Tako velikokrat tudi ponoči režiraš. Predvsem takrat, ko imaš težave, torej ko se stvari ne razvijajo tja, kamor bi se morale, in to leži v tebi, v nekem nezavednem. Izbruhi tega so na različnih nivojih in v različnih trenutkih. Tako da vsaka stvar, ki jo srečaš takrat, ko si v procesu samem (predvsem proti koncu), lahko na nek način posledično vpliva na to. Tako da predstava vedno tudi odpira duha, je na nek način avtobiografska. Je tudi povlečena iz tvojega lastnega življenja. Ti pravzaprav sanjaš nek svet, ki ga moraš potem dosanjati skupaj z igralci. Gre za sanje, ki jih ti prinašaš, ki potem postanejo sanje vseh nas.

Na odru ne marate verizma …

Da, gledališče je močno prav v tej iluziji, ki ni prenos življenja, ampak je pravzaprav njegov podaljšek. Gledališča ne razumem kot interpretacijo življenja, ampak kot neke vrste kreacijo nekega sveta, ki je mogoč, ki mora biti mogoč, ampak na nivoju gledališkega jezika. V življenju tak svet še ne obstaja. Vedno znova se srečujem s tem, da je treba zgraditi nek nov svet, ne pa da bi veristično na oder prenašal stvari, ki jih pravzaprav živimo. Zato tudi v verističnih tekstih poskušam najti gledališki jezik, ki je znotraj tega vendar nekoliko drugačen. Gledališka iluzija je najmočnejša iluzija. Močnejša kot film. Oziroma drugačna, ker dopušča veliko več. Na nivoju gledališča je vse mogoče in vse odprto in človek lahko to doživlja. V filmu je drugače. Če film ne prinese življenja, mu ne verjamemo.

Se zaradi tega morda otroci lahko bolj vživijo v gledališče?

Kako je z otroki bomo videli. Seveda ta vera v stvari, ta fantazija pri otroku deluje na povsem drugih nivojih in ta njihova čistost jim omogoča, da sprejemajo več stvari, kot jih sprejema odrasel človek. Je pa to tudi različno od otroka do otroka. Nekateri otroci imajo tega več, nekateri pa so takega otroštva že hitro okradeni.

Kaj boste delali namesto predstave Vampirji v okviru Evropske prestolnice kulture, ki bo nadomeščena s produkcijo v režiji Edvarda Milerja? Po prvotnih načrtih, naj bi se jo lotili po premieri Male čarovnice.

Mislim, da bo to čas za razmislek in iskanje novih stvari zunaj gledališča. O tem moram še razmisliti.

Diego de Brea

Povezani dogodki

Ana Gruša Golja, SiGledal, 1. 10. 2013
Predstave naj otrokom pomagajo razumeti svet
Tomaž Toporišič, 19. 4. 2009
Diego de Brea in Dostojevski
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 20. 2. 2013
Za gledališče nujno ne potrebuješ oči
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 3. 10. 2011
Dober improvizator je hkrati igralec, dramaturg, režiser in pisec
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 15. 5. 2013
Učitelj učitelju: Refleksija predstave
Gost

Predstava Mala čarovnica v Drami SNG je enako navdušila tako mene kot mojega osemletnega vnuka. Moj vnuk pravi, da je to najboljša predstava, kar jih je videl v življenju, in zase bi lahko rekla enako ... Teater, spektakel, lepota, nežnost, smeh - to je ves svet! Vse čestitke prav vsem sodelujočim, midva pa prideva še enkrat!

14. 11. 2011