Strah so zamenjali z blaznostjo

Sediš pogreznjen v rdečo mehko blazino ali iztegnjen na ležalniku, lahko zapreš oči, če želiš. Raztegneš noge ali jih skrčiš, kakor ti pač ustreza. Zaslišiš glas, globok in topel, ki odpelje tvojo domišljijo. Nekdo ti umirjeno in prijetno bere roman, ki je prav nasprotno, ne prav umirjen, celo zelo napet, dramatičen. 

 

Pravo razkošje, ki se dopolni še z gostoljubnostjo Roberta Waltla, direktorja Mini Teatra, ki poskrbi za okrepčilo, ko zmanjka koncentracije ali ko koga od prevelikega udobja in večerne ure odnese v sanjski svet. Projekt “Igralci berejo romane”, ki ga pripravlja Ivica Buljan, je tudi tokrat potekal v neverjetni intimi in prijetnem vzdušju. Literarni večer par excellence, bi si drznili reči, saj so bili ljubitelji besedne umetnosti poleg slednje deležni tudi ugodja toplih prostorov Mini Teatra, ki je tokrat z inovativnim pristopom ponudil poslušalcem, da so lahko ob branju uživali tudi leže, če jim je ugajalo.

 

Tokrat smo poslušali nizek, topel glas Zvezdane Mlakar, druge izmed vrste vrhunskih igralcev, ki se bodo v dvorani Bernard-Marie Koltesa v Mini Teatru prelevili v, če jim smemo tako reči, pravljičarje, oziroma v tiste, ki s svojim glasom oživijo pisano besedo romana. Pogreznjena v starinski naslanjač je Zvezdana Mlakar brala besede Nobelove nagrajenke, Herte Müller.

 

V antičnem Egiptu, denimo, niso poznali tihega branja, temveč so vedno brali na glas. Danes pa glasnega branja skorajda ne poznamo več, v romane se potapljamo v zasebnosti, v intimi odnosa jaz-knjiga, četudi nismo v domačem fotelju, ampak na vlaku, v knjižnici, v parku ali drugih javnih prostorih. Branje romanov je individualno, precej samotarsko početje, s čimer seveda ni prav nič narobe. Toda oživiti črke, dati romanu ne le grafično zapisane besede, ampak tudi glas, zvočnost, odpira povsem nove dimenzije bralne ali bolje rečeno zdaj poslušalske percepcije romana. Toliko bolj, kadar gre za izkušen, šolan, vešč glas igralca, kot je bil tokrat ritmično umerjen glas Zvezdane Mlakar. S pravo težo je nizala besede romana, ki nenehno dramatično opisujejo strah – strah pred izdajo, pred totalitarističnim režimom, pred nezaupanjem tudi bližnjim. “Strah so zamenjali z blaznostjo”, piše Herta Müller v romanu Živalsko srce. Ta je prežet s tesnobnostjo in ponavljajočimi se elementi, ki odražajo življenje “drugačnih” posameznikov, takih, ki si željio svobode pod uklenjenostjo totalitarističnega sistema. 

 

Pisateljica nenehno menja pripovedne perspektive iz prve osebe, študentke, v tretjo osebo, otroka, s pa tem tudi dogajalni čas, prihodnost in preteklost. S poetičnim jezikom, strnjenim v kratke jedrnate stavke, upovedi družbeno kritiko, ki pa ne ne nanaša le na Ceauşescuvo diktaturo (ki sicer duši like v romanu), temveč jo lahko prenesemo na katerikoli pretirano zatiralni politični sistem. Prijateljstvo študentke, pozneje prevajalke, z njenimi tremi moškimi prijatelji je nenehno ogroženo zaradi neprestanega zasliševanja in tudi preiskav, pri čemer vse spremlja še konstantno nezaupanje v bližnje in strah pred izdajo.

 

Zvezdana Mlakar je branje sredi noči končala na osemintrideseti strani z besedo “strah” kot enega izmed prevladujočih motivov romana in dodala:“Strah je nekaj normalnega. Naj vas ne bo strah živeti.”