Projekt "Ljubljana − svetovna prestolnica knjige: Igralci berejo romane", Mini teater, Ljubljana.
Robert Waltl bere Projekt Lazar (Aleksandar Hemon) v prevodu Irene Duša.
Literarni večer, 16. junij 2010.
V Mini teatru že tretjič maratonsko branje. Maratonsko ne kot preizkus vzdržljivosti (kdo zdrži dlje ob branju − bralec ali poslušalci?) ali kot preizkus vztrajnosti in dolžine branja (da bi le obrnili čim več strani!), temveč maratonsko kot branje v eni sapi, ki gre nekako takole: sediš (udobno, seveda) in poslušaš, in medtem ko gredo stran za stranjo, zanimanje narašča. Tokrat se je branje ustavilo ob polnoči, ampak ko si že tam, ko že sediš in poslušaš, bi lahko sanjal knjigo pri odprtih očeh (lahko seveda tudi zaprtih) do jutra. Prebrati roman na dih zagotovo zahteva zbranost, veliko dobre volje in zanimanja; ampak kako drugače je, ko prideš v gledališče zato, da bi poslušal roman. Branje romana postane kulturni dogodek, ki vseeno prevzema lastnosti nečesa domačega, intimnega. Združiti kvalitetno sodobno literaturo z gledališčem nekako spominja na literarne salone iz osemnajstega stoletja v Franciji, kjer so se zbirali intelektualci, humanisti, literati.
Tako smo se tokrat posedli kar v udobnem salonu Mini teatra. Ko je vsak poslušalec zavzel svoj naslanjač ali zofo, je Robert Waltl, ki je prevzel vlogo bralca, pričel z branjem. Od sedmih zvečer do polnoči (z vmesnim premorom za okrepčilo in klepet) je bral roman bosansko-ameriškega pisatelja Aleksandra Hemona. Ta po emigraciji iz Bosne živi v Združenih državah Amerike in piše v angleščini, iz katere je roman Projekt Lazar (The Lazarus Project) preveden v slovenski jezik (Irena Duša).
Roman je zaznamovan z dvojnostjo: preplet dveh pripovednih sekvenc, mešanica realnega pisateljevega življenja s fikcijo in soprisotnost humorja, vpletenega tudi v sam slog pisanja, s trpko, a zelo realno sliko nasilja.
Vladimir Brik, poročen z nevrokirurginjo Mary, je kolumnist in brezposeln pisatelj bosanskega rodu in živi v središču Chicaga. V neznanski notranji ihti išče samopotrditev in se skuša dokazati ženi, ki ga vzdržuje; želi pisati zgodbo, temelječo na resnični smrti nekega juda z začetka dvajsetega stoletja. Na zabavi spozna starejšo gospo Susie, in ko mu ta pove za možnost subvencije, postane obseden z mislijo na možnost samouresničitve. Ustvari načrt: osvojiti Susie in s tem subvencijo, potem pa pisati o Lazarju Averbuchu, judu, ubitem v Chicagu. Za uresničitev načrta se mu zdi ključna pridobitev fotografije, na kateri s Susie na zabavi ponesrečeno plešeta; v njej vidi glavni adut za osvojitev Susijine naklonjenost in posledično subvencije. Poišče torej fotografa, ki pa ni nihče drug kot Rora, njegov nekdanji sošolec. Ustvarita svojstven odnos, po pridobitvi subvencije (ki je odobrena, ne da bi Susie videla sliko) pa skupaj odpotujeta v vzhodno Evropo po sledeh Lazarja, juda in emigranta, ki je živel v Kišinjevu, potem pa se je preselil v Ameriko.
Vzporedno poteka zgodba o Lazarju: kako se je nekega dne znašel pri šefu policije Shippyju, kjer je bil z več streli ubit. Policija si skuša izmisliti vzrok, v Lazarju vidi anarhista, nadleguje njegovo sestro Olgo in ji grozi. V resnici pa je bil Lazar izjemno čuteč, nežen in tudi intelektualen posameznik, nikakor anarhist ali morilec, kot ga skušajo prikazati detektivi. V prvi okvirni zgodbi o pisatelju Briku je še več vloženih zgodb in šal z znanima Mujom in Hasom, s humorjem pa se vseskozi prepletata bridka realnost in kruto nasilje.
Branje romana je Robert Waltl zaključil na stoštiriinštirideseti strani romana, približno na polovici. Prebral je ravno toliko, da je nadaljnje branje v zasebnosti neizogibno in še več, celo nujno. Pohvale Mini teatru za še en odličen kulturni dogodek.
Povezave:
- Robert Waltl na Repu
- Robert Waltl na Geslu