Peeping Tom, Bruselj, Belgija
- Avtorja zasnove in režiserja: Gabriela Carrizo in Franck Chartier
- Plesalci in ustvarjalci: Seoljin Kim, Hun-Mok Jung, Marie Gyselbrecht, Jos Baker, Sabine Molenaar, Eurudike de Beul
- Premiera: november 2009
- Datum ogleda: 9. april 2010 (gostovanje v Cankarjevem domu)
Linhartova dvorana Cankarjevega doma je včeraj gostila ustvarjalce kolektiva Peeping Tom iz Bruslja in za približno osemdeset minut smo se gledalci potopili v plesno-psihološko igro. Peeping Tom so po dveh letih spet obiskali Cankarjev dom in navdušili: kar nekajkrat so se morali vrniti nazaj na oder in se pokloniti publiki, ki je z žvižgi in vzkliki hvalila predstavo.
Gre za psihološko in scensko dovršen plesni spektakel, replike so redke in še te se zdijo včasih nepomembne, podrejene so plesu in psihološkemu učinku predstave. Pravzaprav kakšne posebne zgodbe niti ni, gledalec se znajde pred pusto, zasneženo naselbino nekje sredi gor, veter brije, zunaj je tema. Rahel tesnoben občutek ob zavijajočem vetru preženejo luči, glasba in plesalci, ki do popolnosti obvladajo svoje telo, potem pa glasbo spet prekine tuleč veter in tako v neekomernem ritmu celo predstavo. Skoraj nič govora in premeteno izbran glasben repertoar ustvarita izjemno psihološki ambient. Zasnežena gorska naselbina že sama po sebi daje vtis izoliranosti in oddaljenosti, ta pa se še poglobi ob skoraj odsotnosti govora in glasbenih vložkih, ki segajo vse od elektronskega piska do psihadelične skupine Pink Floyd. Toda tudi scena sama veliko pripomore k psihološkosti ambienta. Linhartova dvorana Cankarjevega doma s svojimi proti odru spuščajočimi se sedeži se zdi kot nalašč za dopolnitev efekta izoliranosti: oder je pogreznjen pod gledalce (ki nanj potem gledajo z bolj ali manj dvignjenega položaja) in na drugi strani ob dvigajoče se divje oblačno nebo, ki ga kaže polkrožna kulisa, postavljena okoli gorske naselbine. Plesalci so tako ujeti med neskončnostjo praznega neba in na drugi strani med občinstvo, ki jih le gleda in ne komunicira z njimi.
Čeprav so gledalci tam, jih za ustvarjalce pravzaprav ni, sami so na Rue Vandenbranden, ulici, ki bi pravzaprav lahko nosila katerokoli drugo ime. Publika je njihov peeping tom, voajer, brez besed in brez dejanj gleda gorsko skupnost in skozi velika okna bivalnikov. Skoraj nič ne uide njenemu budnemu očesu, kolektiv Peeping Tom nas prisili biti tihi neaktivnež, ki mirno gleda mladostniško življenje sredi silno neobičajne in če ne bizarne situacije, ko mladi stanujejo sami s sabo, stran od sveta. Le enkrat se jim približa 'civilizacija' - to so smučarji ali pa alpinisti, ki gredo mimo vasice. Ukvarjajo se s svojimi mladostniškimi problemi enako kot se mladostniki z njimi soočajo v resničnem življenju.
Tako je tisto, kar nas zares prevzame, predvsem ples, gibi, iluzija na odru. Gledamo pravi spektakel optičnih iluzij: plesalka izgine izza vrat neznano kam, za dva plesalca se naenkrat zazdi, da nista več v gravitacijskem polju, ker se kar dvigneta od tal, dežnik, ki ga upogiba veter ... Glas pevke Eurudike De Beul, globok a nežen in nenasilen, prijetno deluje v kombinaciji z raznolikimi plesnimi gibi petih mladih ustvarjalcev: mogoče je videti od zgolj izbočenja reber do pravih piruet in vse deluje skrajno estetsko. Padci so mehki in nič ni prepuščeno naključju. Plesno izražanje z nekonvencionalnimi gibi je prava paša za oči - Peeping Tom je s koreografijo zadel v polno.
Povezave: