Nika Jurov, SiGledal, 25. 4. 2010

Lahko zažgete hišo, ampak jaz bom prebral roman do konca!

Intimno in zabavno branje Marka Mandića v objemu prijetnega Mini Teatra je trajalo maratonskih osem ur vse do jutra in se končalo z besedami: "Naspite se."

foto Robert Waltl, arhiv Mini teatra

Marko Mandić bere Josefa Winklerja: Ko bo nekoč tako daleč v prevodu Amalije Maček.


Literarni večer, 24. april 2010.


Projekt "Ljubljana svetovna prestolnica knjige: Igralci berejo romane", Mini Teater, Ljubljana, v sodelovanju z Mohorjevo založbo iz Celovca. 

 

Marko Mandić je začel včeraj in končal danes zjutraj - do pol pete v jutru je bral roman Josefa Winklerja Ko bo nekoč tako daleč v prevodu Amalije Maček. Maratonsko branje se je prekinilo le dvakrat in še to le za kratko okrepčilo, do konca pa nas je vztrajalo šest poslušalcev. Projekt "Igralci berejo romane" je pripravil Mini Teater pod vodstvom režiserja Ivice Buljana. Marko Mandić je tako prvi izmed serije znanih igralcev, ki bodo brali znane romanopisce do konca leta.  

Po nekaj uvodnih pozdravnih govorih smo se obiskovalci iz ličnega salona Mini Teatra preselili v dvorano Bernard-Marie Koltèsa na rdeče sedeže, Mandić pa na oder, na katerem ga je čakal udoben, malce rabljen naslanjač, poleg njega lesena mizica na eni strani in kasetnik na drugi. Mandić je prišel pripravljen: s sabo je imel SSKJ, Slovar tujk (za morebitne nepoznane ali nejasne besede), škatlo z rekviziti (iz katere je potegnil nekaj kaset s starimi rock in jazz uspešnicami) in celo vrečko s sladkarijami za obiskovalce. Scenska postavitev z naslanjačem na čelu, v katerega je bil Mandić udobno pogreznjen, je skupaj s kasetnikom s staro glasbo ustvarila izjemno intimno vzdušje, največ zaslug pa je zagotovo imel igralec sam, ki je že takoj na začetku dal vtis prijaznega pravljičarja - dejal je celo, da lahko obiskovalci mirno zaspimo, saj tudi ko otrokom bere pravljice za lahko noč, je to zato, da se umirijo in pogreznejo v spanec. Nekaj obiskovalev se je vmes resda poslovilo, vendar pa se ob Mandićevem živem in interpretacijsko polnem branju nikakor ni bilo mogoče pogrezniti v spanec. Roman Josefa Winklerja je bral pestro, njegov glas je ustrezno variiral od šepetanja pa vse do vpitja, menjal je različne registre jezika skupaj s tonom in tudi kretnjami z rokami. Spremljal ga je kasetnik, glasnost katerega je na koncu kot v znak vrhunca romana privil (ali pa zato, da ne bi zaradi zgodnje jutranje ure le zakinkalo njegovo občinstvo?). Osem ur branja mu ni prišlo do živega, na začetku pa nas je takoj opozoril:"Lahko zažgete hišo, ampak jaz bom prebral roman do konca!"

Winklerjev roman je svojevrstna kronika vasi skozi naštevanje nenehnih smrti vaščanov, katerih kosti so služile za izdelovanje kostne gošče v glinenem vrču, imenovane tudi 'pandapigl'. Element te se je ritmično ponavljal skozi ves roman, enako kot citiranje Satanovih litanij (Baudelaire). V znak vnovične ponovitve omembe 'pandapigla' je Mandić na tla prilepil kratek moder lepilni trak, ko pa se je pripetila še ena od nepreglednih smrti vaščanov, je ime umrlega Mandić zapisal na bel trak in ga prilepil na tla nad vrsto na tleh nalepljenih osmrtnic. Z izvirnim animiranjem in ob trenutkih tudi ironiziranjem je poslušanje branje tega sicer veliko koncentracije zahtevajočega romana naredil prijetno in zanimivo.

S projektom "Igralci berejo romane" jeMini Teater prinesel svežino v slovenski kulturni prostor. Izjemno dobra poteza, ki bo v prihodnje, upajmo, pritegnila še več obiskovalcev.

 

Povezave: 

- Marko Mandić na Geslu
- Marko Mandić na Repu

Marko Mandić

Mini teater, 23. 4. 2010
Igralci berejo romane v Mini teatru
Nika Jurov, SiGledal, 8. 5. 2010
Strah so zamenjali z blaznostjo
Nika Jurov, SiGledal, 28. 6. 2010
Salon Mini teatra in dobra literatura
Nika Jurov, SiGledal, 7. 3. 2011
Ljubljanski triumf
Nika Jurov, SiGledal, 5. 6. 2010
Metafikcijska Medeja
Nika Jurov, SiGledal, 10. 4. 2010
32 Rue Vandenbranden