Ajshil: Peržani
Deutsches Theater, Berlin
- Režiser Dimiter Gotscheff
- Zbor Margit Bendokat
- Atosa Almut Zilcher
- Sel in Kserks Samuel Finzi
- Sel in Darejev duh Wolfram Koch
- Datum premiere: 7. oktober 2006 v Detusches Theatru
- Datum ogleda: 25. april 2010 (gostovanje v Cankarjevem domu)
Ta vikend je ob obeh večerih Cankarjev dom v Linhartovi dvorani gostil berlinsko gledališko ustanovo Deutsches Theater, ki je v poldrugi uri predstavila Ajshilove Peržane. Starogrška ragedija je tokrat dobila povsem nove dimenzije.
Pred gledalci se najprej pokaže ogromna rumenkasta premična stena, ki zavzema večino scene - bolje rečeno je pravzaprav edini scenski element, ki ga je na oder postavil scenograf Mark Lammert. Minimalnosti scene pa se pridruži še odsotnost glasbe, tako ostaneta samo še govor in gib igralcev, ta dva pa režiser Dimiter Gotscheff spretno uporabi za preseganje togosti ob pomanjkanju avdioizualnih elementov.
Funkcionalnost vrtljive stene kot edine scene je prav neverjetno široka - že na začetku služi za oznako ozemeljske meje, ko se Samuel Finzi in Wolfram Koch se prepirata glede njene postavitve: morda med Grki in Perzijci v skladu s tragedijo, morda med današnjimi političnimi velesilami sveta, morda med čisto medčloveškimi odnosi? Zaradi igralcev, oblečenih v kravate ali črne kostime, se starogrških junakov spominjamo le še zaradi besedila, a pri tem tudi ostane. Čeprav spremljamo zgodbo o Perzijcih, ki so jih v bitki pri Salamini porazili Grki, predvsem o zlomu njihovega bogatega imperija, jo režiser nedvomno postavi v sedanjost in slednjo tudi problematizira. Od antičnega sveta pravzaprav nič ne ostane, čeprav se nenehno govori o njem. Toda gledalec vidi nekaj povsem drugega: igralce v oblekah ali kostimih, pripadnike današnje družbe. Igralci govorijo kontrolirano, varirirajo z glasnostjo glasu, a ne tudi s čustvi.
Kakšen človek je ta, ki se smeji, hahlja in vendar ni slišati ničesar? Je to posmeh ljudem, ki se lažnivo smehljajo, še več, je to posmeh politikom, ki neiskreno zrejo iz televizijskih ekranov? Tako igro začneta Samuel Finzi in Wolfram Koch, v tišini, hehetajoč se brez zvoka. Nadalje mati Atosa (Almut Zilcher) najprej krčevito poizveduje, ali je njen sin Kserks po vojni še živ in zdrav, ko pa se ta končno vrne, več kot to, da vzklikne "Kserks!" in gre mimo daleč stran od njega, ne naredi ničesar. Odsotnost vsake čustvenosti, pristnosti in medčloveške topline.
Kserks pa, po tem ko ga Grčija izpljune iz svojega ozemlja, kjer ostane na stotine mrtvih Perzijcev, ki so se borili pod njegovim poveljem, nonšalantno in samovšečno razširi roke z besedami:"Tu sem!" Zaradi njegove želje po slavi in bogastvu je pravkar pomrlo nekaj stotin najboljših perzijskih vojščakov, perzijska slava je padla in Kserks reče - "tu sem". Gre za potenciranje človeške egocentričnosti in pohlepa, za jasno kazanje s prstom na kršenje veljavnih moralnih vrednot, še več, na pomanjkanje vsake človeške dostojnosti? Po izhodu iz gledališča ima gledalec zagotovo o čem premišljevati.
Povezave: