Rok Andres, 25. 11. 2022

»Skupnost je zmeraj pomembna.«

Šentjakobsko gledališče Ljubljana, Andrej Rozman Roza LINHART, režija Juš Zidar, premiera 25. november 2022.
:
:
Foto: Aleš Košir
Foto: Aleš Košir
Foto: Aleš Košir
Foto: Aleš Košir
Foto: Aleš Košir
Foto: Aleš Košir
Foto: Aleš Košir

Intervju z Andrejem Rozmanom Rozo.

Ob dokumentarnih temah, ki se jih pogosto lotevate, se samo po sebi postavlja prvo vprašanje: kdaj ste se prvič srečali z Antonom T. Linhartom in kdaj je dozorel trenutek, da njegovo življenjsko zgodbo prelijete v dramo, oz. bolje, v drame?

Ko je Slovenija postala samostojna, sem bil zelo razočaran, da se je pri tem povsem zanemarilo temelje, na katerih je naša država zrasla. Enim so se zdele nacionalne teme zastarela navlaka, drugi pa so zgodovinska dejstva nadomestili z nacionalistično zaslepljenostjo. Pogosto je bilo slišati, kako Slovenija ni prepoznavni navzven, meni pa se večja težava v tem, da ni prepoznavna niti navznoter, zaradi česar nam manjka na realnih temeljih osnovane nacionalne zavesti. Zato sem se začel v svojem Rozinteatru sistematično ukvarjat najprej s pomembnostjo jezika kot temelja naše narodne identitete, potem s Prešernom in nato z Linhartom in Vodnikom. Nacionalne identitete so se namreč pojavile šele v 18. stoletju, zato so Trubar in drugi protestantski pisci za naš jezik seveda zelo pomembni, vendar je Trubarjev »stati inu obstati« govoril o evangeličanski veri, ne o slovenskem narodu, kot to danes predstavljajo. Tudi razsvetljencem najprej ni šlo za narod, ampak za izobraževanje ljudi, za kar so bile potrebne knjige v njihovem jeziku. Vendar se je razsvetljenstvo že pomešalo z romantiko. Tako je na primer Zois prevajal Bürgerjevo Lenoro, ki je tipično romantična pesem. Predvsem pa je Linharta pripravil do pisanja naše prve skupne zgodovine in obeh komedij, Vodnika do pisanja slovenskih pratik in učbenikov in časopisa, Kopitarja usmeril v jezikoslovje in z vsem tem začel našo pot do nacionalne države.

Vaše besedilo Linhart lahko poimenujemo dokumentarna drama, a vendar bralcu, poleg naslovnega lika, upodablja tudi skupnost, družino, prijatelje, igralsko družino ... Zakaj je taka skupnost bila pomembna takrat in zakaj je potrebna danes?

Skupnost je zmeraj pomembna, saj se marsikaj lahko rodi le v sodelovanju različnih ljudi. Sam sem sicer srečen tudi v samoti, a celo pisanja ne zmorem brez občasnih posvetovanj z drugimi. Za zdravo, vitalno in kreativno družbo je odločilnega pomena, da ljudje sodelujemo. Zato je gledališče tako pomembna umetnost, saj se v njem naučimo pozornosti do soigralcev, hkrati pa tudi javnega nastopanja. Sam sem sveto prepričan, da bi morala biti praktična gledališka vzgoja obvezen predmet v osnovnih šolah.

Kateri poudarki Linhartove biografije so se vas najbolj dotaknili?

Pri Linhartu me je fasciniralo to, da je bil zelo praktičen in ambiciozen. Tako je zelo veliko dosegel kot uradnik, saj je na temeljih bivšega samostana organiziral našo prvo javno knjižnico in licejsko zgradbo, ki je stala za današnjim Vodnikovim spomenikom, v tej zgradbi pa je poskrbel tudi za stanovanje za svojo mlado družino. Tudi to, da je bil srečno poročen in da je njegova žena igrala v njegovi predstavi glavno vlogo, se mi zdi nekaj zelo lepega. Pa seveda to, da je bila ta njegova Jožefina gostilničarjeva hči, se pravi točno tisto, po čemer je tako nesrečno hrepenel Prešeren. Nenazadnje pa me pri Linhartu očara to, da je začel sodobno slovensko kulturo z dvema komedijama, kar je žal povsem netipično za naš narod, ki zatem vse 19. stoletje in še velik del 20-ega ni priznaval humorja kot nečesa, kar bi bilo vredno umetnikovega peresa.

Bi lahko povlekli vzporednice s časom razsvetljenstva in današnjim trenutkom? Potrebujemo novo obdobje razsvetljenstva ter ozaveščenje osvobodilnih parol francoske revolucije?

Absolutno potrebujemo razsvetljenstvo, saj tonemo v romantičnih blodnjah. Tako naša slovenska družba, ki na svojo nacionalno preteklost in prihodnost še zmeraj rajši gleda z očmi nedoraslega otroka, ki bolj verjame v pravljice, kot pa da bi se soočala z realnostjo. Na žalost pa zaslepljenost s privlačnimi, a zlaganimi zgodbami ni samo naš, ampak globalni problem časa, ki so zavladale alternativne resnice,skupaj z njimi pa so se ponovno razrasli tudi nacionalizmi. Pisanje dramatike je kompleksen ustvarjalni proces.

Kako se razlikuje, če se, kadar pišete za profesionalce ali ljubiteljske igralce in kadar pišete zase, za svoje projekte?

Rad imam dramatiko, ker rajši pišem dialoge in se vživljam v različne osebe, kot pa prozne opise notranjih in zunanjih pokrajin. Pišem pa hkrati zase in za bralce oziroma poslušalce, glede izvajalcev pa si predstavljam, da se bodo znali prilagodit, tako da o njih prav posebej niti ne razmišljam, saj vem, da je tudi med ljubiteljskimi igralci veliko izvrstnih.

Linhart je prvi slovenski komediograf. Kako razumete komedijo kot žanr in odrsko prakso? Zakaj velja za najtežji žanr? Ali nam manjka dobre komedije?

Meni se zdita tako komedija kot tragedija enako zahtevni. Tisto, kar edino znam, je mešanica obeh. Tragična plat je tista, na katero nočem pozabit, čeprav mi je komična bližje, saj se mi zdi optimizem pomembna vrednota. Zato se trudim potegnit iz vsake zgodbe vsaj malo srečen konec. In ravno Linhartova zgodba, pri kateri sem skušal čim bolj verno sledit zgodovinskim dejstvom, se mi zdi bolj tragična kot komična, saj se ne konča samo z njegovo smrtjo, zaradi katere ni uspel dokončat svoje zgodovine in uživat v družinski sreči, ampak sta se takrat začeli tudi vojna in konzervativna revolucija, zaradi česar je ves optimizem časa nastanka Županove Micke skopnel, srečno poročenega in samozavestno razposajenega Linharta pa je v slovenski predstavi domačega umetnika zamenjal prizadevni, a osebno nesrečni Vodnik.

Povezava: PDF Gledališkega lista

Anton Tomaž Linhart, Šentjakobsko gledališče, Andrej Rozman Roza, Juš Zidar

Povezani dogodki

Rok Andres in Petra Pogorevc, 14. 2. 2013
Ko kapital kroti umetnost - pogovor z režiserko Anjo Suša
Rok Andres, 10. 4. 2018
Intervju: Maša Pelko
Rok Andres, 16. 10. 2011
Misli ob Slikah