Študentske produkcije na Štuku, drugič

(AGRFT, produkcija II. semestra dramske igre, gledališke režije in dramaturgije v študijskem letu 2009/2010)

Na Štuku se je včeraj uspešno zaključil prvi študentski prispevek k Borštnikovemu srečanju. V delu, ki sicer temelji na improvizacijah, a je v končnem rezultatu fiksno in kompaktno zapakirano, so se zvrstili prizorčki iz študentskega življenja, večinoma obarvani z ljubezensko tematiko, ki so jo mladi ustvarjalci navezali na lastne privatne kontekste in tako iz nje izluščili povsem verjetne dogodke, hkrati pa obrnili klišejskost, ki rada spremlja omenjeno temo, v  povsem drugačno smer, privlačno za gledalce.

 

Servirali so niz šaljivih prizorčkov: na primer na videz običajno, a komično flirtaško situacijo so sprevrgli v izmakljivo uganko o misteriozni nosečnosti, ki je na odru pustila povsem zmedeno dekle, ker ji nesramni fant ni povedal, da otrok, ki ga nosi, ni njegov. Prepirček med dvema sošolkama na faksu, seveda eno »zabušantko« in drugo »piflarko«, ki se sporečeta glede zapiskov in pri tem privlečeta na svetlo življenjske stvari, ki so precej težje od nekega bolj ali manj obveznega izpita. Pri tem sta obe igralki na njun komunikacijski prepad komično avtoreferencialno navezali učno snov o recepcijski teoriji. Seveda ni manjkalo raznoraznih ljubezenskih trikotnikov, ki so igralce napeljevali na bizarne prigode in zaostrena soočenja. Izstopala pa je tista geometrijska organizacija odnosov, kjer so se med vlogo in resnico vsebinsko zapletli in poigravali tako protagonisti kot gledalci.



Večer kratkih zgodb Edgarja Allana Poeja / foto Arhiv AGRFT, borstnikovo.si

Večer kratkih zgodb Edgarja Allana Poeja

(AGRFT, B-produkcija II. semestra dramske igre, gledališke režije in dramaturgije v študijskem letu 2009/2010)

Po prvem delu redne produkcije, ki je potekal večinoma z minimalnimi lučnimi in scenskimi spremembami, predvsem brez odvodov vizualnih efektov in z maksimalnim vložkom igralcev, ki so jih kolegi režiserji pretanjeno mizanscensko in psihološko vodili, so se v drugem delu, t. i. B-produkciji, prepustili svoji eksperimentalni naravi in pokazali bolj odrezave režijske poetike, ki so se tokrat razcepile vsaka na čisto svojo stran. S tem so že nakazali, h kakšnemu stilu se nagiba posamezni ustvarjalec. Vsak se je polotil po ene izmed kratkih zgodb Edgarja Allana Poeja, pri čemer so sami opravili kompleksno delo pisanja besedila, ne da bi se obremenjevali z zvestobo fabuli, ampak so želeli ustvariti čim bolj prepričljiv in sodobnemu gledalcu pomenljiv gledališki dogodek.

V Ukradenem pismu so v formi detektivke s prihuljeno svetlobo in matematičnimi formulami norčevsko spreobračali igrico skrivalnic in iskali odgovor, kam je minister skril ukradeno pismo. Spremljanje Maškarade (po motivih Maske rdeče smrti) je MC vpeljal v karnevalsko vzdušje in v zgodbo vnesel pomenske nianse s poigravanjem z grotesko, upočasnjenimi posnetki ali s povsem odtrganimi ekscesi. Propad Hiše Usher pa je bil postavljen bolj na nivoju realizma, a kljub srhljivemu dekadentnemu ozračju niso pozabili niti na komični intermezzo niti na pretresljiv psihološki izpad.

Občinstvo je predvidljivo zastopala bolj ali manj študentska populacija ali kdo drug izmed privržencev ali pozornih spremljevalcev svežih prispevkov mlajših ustvarjalcev. Velik delež avditorija so zasedli predvsem novopečeni »akademijci«, ki večinoma niso našli pravih besed, kako »prijeti« predstavo, so pa bili navdušeni obenem pa tudi malček zaskrbljeni, ker so jim starejši kolegi postavili visoka ustvarjalna merila, s katerimi se bodo morali že kar zgodaj spopasti. Tudi starejši študentje so bili polni pohval za mlajše kolege.

Pogovarjali smo se tudi s študentko iz Češke ki je tukaj na študijski izmenjavi. S predstavljenim je bila zadovoljna, sploh se ji študentske produkcije zdijo učinkovit način razbiranja obrtniških prijemov in postopkov, ki jih – za razliko od čeških – ubirajo slovenska gledališča. Bližje ji je bil po poetiki predvsem drugi del, ker jo je malo spominjal na »underground« gledališko sceno v Brnu, kjer je redna gostja.

Jean Baptiste Poquelin Moliere: George Dandin

(AGRFT, produkcija VI. semestra dramske igre, gledališke režije in dramaturgije v študijskem letu 2009/2010)

Toliko o obetavnih začetkih, danes pa se sklop študentskih predstav(ljanj) na Borštnikovem srečanju nadaljuje s produkcijo šestega semestra in klasicistično komedijo, torej Molierom, kot tej stopnji učnega procesa pritiče; z vsemi ceremonialnimi okviri in vljudnostnimi manirami iz tega, že samega po sebi gledališkokomičnega obdobja. Predstava se seveda ne zatakne v času, ampak se študentje z oddaljeno preteklostjo – in nepogrešljivim dramskim kanonom obenem – poigravajo v nagovoru sodobnosti in različnih oblik gledališča (niti pantomime ne manjka).

Ogledali si boste lahko torej Moliera in njegovega Georgea Dandina. Zabavni prigodi s centralnim likom kmečkega, novopečenega soproga, ki se ne poroči le z lepo mladenko, ampak s (preračunljivim) poskusom prestopa med višje sloje sebi nehote natakne rogove. Pri tem seveda prihaja do nepogrešljivih komičnih intrig, v katerih ubogi Dandin vedno znova, predvsem na veselje gledalcev, potegne kratko. Ponovno torej na Štuku danes ob osmih.

***

Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
 
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)