Prvi letošnji simpozij na Borštnikovem srečanju se bo ukvarjal z vlogo dramaturgije v ustvarjalnem procesu, ki je večstranska, včasih celo fantomska ali negledališkemu človeku nepoznana. Kakšna pa je vaša misel o dramaturgiji in vlogi dramaturga v sodobnem gledališču?
Vloga dramaturga in dramaturgije je bila vseskozi in je še danes odvisna v prvi vrsti od dramaturgov samih, od njihove angažiranosti, osebnih afinitet, do določene mere pa jo je krojilo tudi gledališče samo. Danes bi lahko, glede na to, kar se znotraj stroke dogaja, govorili tudi o tem, da dramaturgi ne naredijo dovolj za prepoznavnost svojega poklica zunaj gledališč, čeprav sami po sebi že imajo določeno mesto znotraj ustvarjalnega procesa. Sodobno gledališče dramaturga vsekakor potrebuje, je pa vprašanje, na kakšen način. Lahko bi rekli, da med dramaturgom in sodobnim gledališčem poteka nenehna interakcija, a se včasih zdi, da se je funkcija dramaturga v določenih primerih kar nekako »utrudila«. Kar pa seveda ni dobro niti za dramaturge, še manj pa za sodobno gledališče.
Kako pa je s položajem dramaturgije drugod po svetu?
Položaj v svetu je zelo relativno vprašanje, saj dramaturgov ne poznajo povsod, poznajo pa pojem dramaturgije. Zanimivo je, da je beseda dramaturgija zašla v vse pore sodobnega življenja in da jo ljudje uporabljajo, kadarkoli govorijo o nečem, kar bi moralo imeti svoj smisel, dobro zgradbo, napetost in kar je še podobnega. In tako je po vsem svetu. Zibelka dramaturgije je sicer Evropa, a tudi tu nastajajo razlike. Biti dramaturg v Italiji je najbrž precej fiktiven poklic, medtem ko je v nemškem kulturnem prostoru dramaturg zelo izpostavljen. Slovenski dramaturgi smo lahko kar zadovoljni, saj nas zaenkrat še prepoznavajo kot del umetniških izvedb gledališč in drugih uprizoritvenih praks.
Priložnost za širitev polja dramaturgovega delovanja in ustvarjanja vidim v ameriškem modelu, saj tam izobražujejo dramaturge tudi za opravljanje drugih funkcij v gledališču. Zavedajo se namreč, da so danes ljudje, ki so v prvi vrsti specializirani za gledališče, ki o gledališču veliko vedo in ga poznajo do najmanjše podrobnosti ter so sposobni svoje kreativne potenciale usmerjati v razvoj te umetnosti, zelo dragoceni in nenadomestljivi. Če bi tudi pri nas razmišljali tako, morda ne bi nikoli mogli reči, da kateri od kolegov ne more dobiti svojega mesta pod okriljem številnih slovenskih gledališč, tudi tistih, ki so nekoč dramaturga dobesedno postavili na cesto.
V preteklem stoletju je v ospredje nedvomno stopil režiser in nekako izpodbil dramaturga. Veliko režiserjev pravi, da dramaturga ne potrebuje, dramaturg ob koncu delovnega procesa tudi ne more eksplicitno pokazati na avtonomni izdelek, kot lahko to storijo igralec, režiser ali scenograf. Kakšna je torej vloga praktičnega dramaturga?
Spet smo pri tem, kdo koga potrebuje ali pa ga ne potrebuje. Režiserji so pač v določeni meri prevzeli vlogo dramaturgov in nemalokrat sem bila tudi sama presenečena nad tem, kako avtonomno so upravljali dramaturški del nastajanja predstave. Verjetno pa je vsak že kdaj srečal režiserja, ki je upravljal tudi igralski del nastajanja predstave, a v tem primeru to ni nič nenavadnega, precej enostavno to lahko zembaliramo v pojem režiserjeve poetike. Dramaturg se potem, ko odloži tekst oziroma ga preda v novo rojstvo, dostikrat ne more opreti na nič konkretnega, saj operira s pojmi, filozofijo, občutki, čustvi, smislom, časom, zaporedjem, logiko ... in to prenaša na predstavo v vseh mogočih pojavnih oblikah. Dramaturgov avtonomni izdelek je dobra predstava v celoti, tudi dober igralski dosežek je dostikrat prav zasluga dramaturga in ne režiserja, čeprav tega občinstvo niti ne ve.
Lahko pa je dramaturg tudi izreden poznavalec gledaliških veščin in v tem primeru je popolnoma nenadomestljiv. Praktični dramaturg pa je, a le če obvlada praktično dramaturgijo, pravi blagoslov.
Zapisali ste, da so dramaturgi oblikovalci javnega mnenja – kako?
V mnogih primerih je samo dramaturg tisti, ki lahko ustrezno spregovori o predstavi. Je pa tudi tisti, ki ve, kaj mora povedati, da vzbudi zanimanje zanjo, še preden se odgrne zavesa, saj o njenem nastajanju, podobi in sporočilnosti ve praktično vse. Dramaturgi lahko svetujejo umetniškim vodjem pri oblikovanju sporeda ali pa so tudi sami umetniški vodje, torej sooblikovalci oziroma kar oblikovalci gledaliških sezon in posledično tistega, kar v obliki sporočila, ki je repertoarni koncept, pošilja v svet posamezno gledališče. Če je v tej vlogi spreten, bo gledališče s svojim repertoarjem ali predstavo opaženo in bo od tu dalje lahko gradilo na presežkih.
Kot človek pa bi moral biti dramaturg oseba, ki ne živi zgolj po neki inerciji, zanimati bi ga moralo praktično vse in se nikakor ne bi smel zapirati med štiri stene svojega gledališča ali vadbene dvorane. Okolica nas posluša mnogo bolj, kot si to mi sami mislimo, in če jo uspemo prepričati, da razumemo njene probleme ali aktualno situacijo in da smo o njej pripravljeni na ustrezen način tudi spregovoriti, nam bo slej ko prej tudi verjela in nam zaupala.
Na simpoziju bodo predavali tudi tuji predavatelji. Lahko morda poveste kaj več o njih?
Poziv za sodelovanje smo poslali že v začetku leta na naslove dramaturgov, ki po našem mnenju lahko v tem trenutku povedo največ o situaciji na področju dramaturgije v svojem kulturnem okolju in tudi v svojih matičnih gledališčih ali ustanovah, kjer delujejo.
Referate, ki smo jih razdelili v tri seje in jih bo sklenil še pogovor med vsemi sodelujočimi in poslušalstvom, so pripravili: Synne Behrndt, dramaturginja in predavateljica predmeta Uprizoritvene umetnosti na Univerzi Winchester v Veliki Britaniji, strokovnjakinja za razvoj, interdisciplinarne prakse in nove dramaturgije; Magnus Florin, vodja oddelka za dramaturgijo v Kraljevem dramskem gledališču v Stockholmu; Regine Elzenheimer, dramaturginja, teatrologinja in predavateljica, vodja dramaturškega oddelka v Operi v Mannheimu; Ursula Werdenberg iz Švice, svobodna dramaturginja za gledališče, opero in ples; Shelley Orr, svobodna dramaturginja, ki predava dramaturgijo in gledališko zgodovino na Univerzi v San Diegu v Združenih Državah Amerike, in predsednica mednarodnega poklicnega združenja Literary Managers and Dramaturges of the Americas (LMDA).
Slovensko dramaturgijo bosta s svojimi prispevki predstavila Diana Koloini, dolgoletna dramaturginja SNG Drama Ljubljana, sedaj voditeljica gledališkega in sodobnoplesnega programa v ljubljanskem Cankarjevem domu in Tomaž Toporišič, dramaturg Slovenskega mladinskega gledališča in predavatelj na oddelku kulturnih študij Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem v Kopru, v okviru sporeda pa bom sodelovala tudi sama.
Prispevki naših gostov so zanimivi in ponudili bodo dovolj pregledno sliko o položaju na področju dramaturgije doma in v tujini. Priložnosti za srečanja in izmenjavo izkušenj med institucionalnimi dramaturgi pa je tako ali tako vedno premalo, sploh pri nas. Zato ni čudno, da o našem povabilu nihče od sodelujočih ni preveč razmišljal. Veseli me, da so vsa izhodišča njihovih razmišljanj predvsem praktične narave, zato bo tokrat imela praksa prednost pred filozofijo.
Sami pripravljate prispevek s pomenljivim naslovom »Dramaturgija žanrov – prevajanje dramaturgije«. Malo za šalo, malo za res: kako se prevaja dramaturgija?
Naslov mojega prispevka ste si razložili na način, da ga razumete kot pomenljiv. Saj tak tudi je. Dramaturgijo je vendarle mogoče prevajati, sploh pa to počnemo dramaturgi, ki delujemo na različnih področjih, in s tem sem mislila predvsem na različne načine, postopke in pristope, ki nas spremljajo, ko se selimo od enega k drugemu uprizoritvenemu žanru.
Ne vem, če to lahko opazijo dramaturgi, ki se posvečajo na primer predvsem dramskemu gledališču, a sama sem se ničkolikokrat znašla na razpotju in porabila precej časa in energije, da sem razumela, kaj se pravzaprav pričakuje od moje vloge pri nastajanju predstav, kot so denimo operne ali baletne, in kako naj se tega lotim. Takrat sem bila vedno na začetku, sploh, ko se je to zgodilo prvič. Šele po mnogih letih izkušenj in številnih predstavah lahko rečem, da pri svojem delu sicer uporabljam jezik dramaturgije, a gotovo vsakič drugega. In o tem sem želela spregovoriti.
Dotakniva se še druge teme, Mednarodnega gledališkega inštituta ali ITI. Kaj je to pravzaprav in kako deluje?
Mednarodni gledališki inštitut ali ITI (International Theatre Institute) je najstarejša svetovna nevladna organizacija s področja uprizoritvenih umetnosti, ki kot mreža nacionalnih centrov deluje že 62 let. Sedež ima v Parizu, na Unescu in je tudi njegov prvi partner za to področje. Danes je nacionalnih centrov na vseh kontinentih okoli 100, od tega je velika večina aktivnih. ITI izpolnjuje številne naloge in deluje na številnih področjih, ki jih je v nekaj besedah težko našteti. Gotovo pa je ITI danes najbolj prepoznaven kot motor dveh odmevnih svetovnih dnevov, in sicer svetovnega dneva gledališča in mednarodnega dneva plesa.
Prvotna funkcija, ki je bila politične narave, se je tekom let spremenila in danes ima ITI predvsem nalogo skrbeti za promocijo uprizoritvenih praks v posameznih državah in zunaj njih, izmenjavo idej in znanja ter sodelovanje s tistimi državami, kjer je gledališče včasih tudi edino orožje v boju proti nasilju, vojnam, revščini in izkoriščanju. Pred dvema letoma sem kot predstavnica Slovenskega centra ITI (SC ITI) kandidirala za izvolitev v najvišji organ ITI, izvršni svet, in bila izvoljena skupaj s še 18 člani, ki prihajajo iz različnih držav Evrope, Afrike, Severne in Južne Amerike, Bližnjega Vzhoda in Azije.
Šele od tega trenutka dalje sem, čeprav že skoraj 20 let spremljam dejavnost te organizacije, začela odkrivati, kakšno moč in vpliv ima ITI v nekaterih od teh držav in kakšno pozornost jim namenjajo njihove vlade, saj vidijo v ljudeh, ki večinoma delujejo na prostovoljni bazi, so pa izjemno iznajdljivi in ponekod tudi zelo vplivni, ambasadorje svoje kulture in gledališča. Trenutno skupaj s kolegi sodelujem pri prenovi organizacije. V kratkem bomo denimo dobili nov logotip, vsi naši člani bodo prejeli nove mednarodne izkaznice in v državah članicah bo narejeno več, da bodo umetnikom prišle prav, če se bodo z njimi izkazovali. Zelo pa se veselim tudi novih spletnih strani, na katerih bo med drugim zaživela tudi virtualna Akademija ITI in kjer boste lahko našli veliko koristnih informacij.
A pot prenove je dolga in zahtevna. Spremeniti je bilo potrebno tudi statut, da bi lahko v bodoče delovali še bolj široko in odprto in da bi organizacija lahko ponovno zaživela, saj se je ponekod prepustila dolgoletnemu spancu. Da pa se nekaj resnično dogaja, govori že podatek, da so nas v zadnjem času že podprli nekateri donatorji in da smo bili uspešni pri črpanju sredstev na mednarodnih razpisih, s katerimi bo mogoče izvesti vse tisto, kar še pred kratkim ni bilo mogoče. Eden od takih projektov je denimo tudi Gledališče na območju konflikta v Sudanu, ki so ga pred nekaj tedni predstavili na sedežu Združenih narodov.
Slovenski center ITI deluje pod okriljem Združenja dramskih umetnikov – kakšna je njegova funkcija v slovenskem uprizoritvenem prostoru?
SC ITI kot nevladna organizacija deluje pri nas dobri dve leti in pol, odkar smo ga po desetletju mirovanja obudili z izdatno podporo Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) in njegovega članstva. Seveda je vsak začetek izjemno težak, še posebej, kadar velika večina misli, da vodi nova organizacija v domačem prostoru zgolj v inflacijo organizacij in ne prinaša nobenih kvalitet. Dejavni smo postali skoraj v istem trenutku, povezali smo se s festivalskim dogajanjem v Sloveniji in tako že drugo leto zapored sodelujemo s Festivalom Borštnikovo srečanje in Tednom slovenske drame. Zdelo se nam je pomembno, da bi se aktivno vključili v festivalsko dogajanje s pripravo projektov, na katere smo povabili precej gostov, ki so že ponesli glas o našem gledališču v svet.
Tuja javnost namreč zelo slabo pozna slovensko institucionalno gledališče, čeprav se je v zadnjem času zgodilo kar nekaj odmevnih gostovanj, o katerih mi vedno poročajo moji kolegi, nazadnje sta taki bili uspešno gostovanje Mini teatra na gledališki Olimpijadi v Seulu in pa gostovanje ljubljanske Drame na ITI-jevem Festivalu antične drame na Cipru. V kratkem se bomo lotili projekta radijskih uprizoritev slovenskih dramatikov, predvsem Grumovih nagrajencev, v sodelovanju s Ciprskim centrom, ITI pa bo v mednarodnem prostoru podprl tudi projekt Gorana Bogdanovskega Go Out and Dance, ki naj bi v tej zares originalni obliki in pod znamko našega umetnika zaživel na ulicah po vsem svetu. SC ITI do sedaj sicer neuspešno, pa vendarle vztrajno poskuša opozoriti na to, da smo vse svoje projekte uspeli uresničiti zgolj zaradi velikega razumevanja in zaupanja naših dveh osrednjih gledaliških festivalov in ZDUS.
Razpisi Ministrstva za kulturo namreč ne zajemajo naše dejavnosti in tako je sodelovanje na tak način pravzaprav edina možnost. Ne zdi pa se mi prav, da je temu tako, in se sprašujem, kaj vse bi še morali narediti, da bi dokazali, kako pomembno je imeti močen nacionalni center. Na žalost so pohvale, ki jih dobivamo na račun našega aktivnega vključevanja v dejavnosti svetovne mreže s strani naših sodelavcev v tujini in s strani sedeža v Parizu, zgolj obliž na rano, namesto da bi se jih lahko zares iskreno veselili. Skoraj vsa sredstva, ki smo jih vložili v naše delovanje zunaj meja domovine, so namreč zasebnega izvora.
Seveda upam, da se bo to v bližnji prihodnosti spremenilo in da bomo lahko naredili še več, tudi za gledališko stroko doma. Zato se mi zdi zelo pomembno, da smo prisotni povsod, kjer se dogaja gledališče, in da podpiramo predvsem tiste segmente, kjer čutimo pomanjkanje sinergije, informacij in širine. Slovenska gledališka javnost nas šele spoznava in razumljivo je, da se odnos medsebojnega zaupanja gradi počasi. A se vendarle gradi.
***
Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)