"V moji prejšnji igri je moralo zgodbe povedala Evica v verzih: Kdor je ves od tega sveta, s tistim se rad Hudič igra. Nisem bil presenečen, ko nekateri namišljeni tolmači tiste moje moralitete te preproste prilike niso dojeli, čeprav bi jo prav gotovo razumel vsak brihtni kmet. Prav rad pa verjamem, da ljudska pamet obeh verzov ni všeč tistim našim lastnikom majhnih novih stanovanj in majhnih avtov, ki bi vsak od njih lastno mater prodal za par dinarjev, da bi si zanje kupil še eno vrečo cementa za zidavo letoviške hišice."
Tako bi lahko začeli, s citatom iz Strniševega predgovora k Ljudožercem. Že selektorica Petra Vidali je omenila, da je za nami slabša sezona, in po ogledu izbora te sezone ne moremo drugače, kot pritrditi. Na mariborskih odrih smo v tekmovalnem programu videli veliko razkošnega dekorja in malo vsebine. Vprašanje, ki smo si ga soglasno zastavljali ob večini predstav, je bilo – zakaj? Zakaj uvrstiti kaj takega na repertoar, zakaj delati predstavo o stvareh, ki imajo ohlapno vez s svetom, v katerem živimo. Povečini smo gledali predstave, ki se ukvarjajo same s sabo in se izogibajo zavzemanju jasnega stališča in samorefleksije do lastne pozicije v slovenski družbi in umetnosti. Posledično ne nagovarjajo gledalcev in prostorov, v katerih živimo, in ne vzpostavljajo odnosa do sveta. V izbranih predstavah so našo pozornost pritegnili posamični elementi predstav, največkrat so se zgodile igralske kreacije. Ampak igralčev znoj, če si lahko izposodimo besedno zvezo iz ministrovega govora ob odprtju letošnjega festivala Zlata paličica in Borštnikovo srečanje, žal ni dovolj za dobro gledališče. Več odgovornega, komunikativnega in za svet občutljivega gledališča smo pravzaprav videli v spremljevalnem programu. Kje se nam je zalomilo in kako naprej? Ob opazovanju gledališkega podmladka, ki je ves čas festivala predano in z navdušenjem spremljal predstave in druga festivalska dogajanja ter predstavlja prihodnost našega gledališča, se nam je porajalo vprašanje, ali je to res tisto gledališče, ki naj ga prihajajoče generacije jemljejo za primer vrhunskosti. Se pravi, gledališče, ki je namenjeno samemu sebi, ki se ne odziva na družbo, ki je neškodljivo. Predvsem so to vprašanja, o katerih more razmisliti Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, ki že več let kaže tendenco nagrajevanja obrtnih spretnosti, ne pa umetniških kvalitet. To so temeljna vprašanja za umetniška vodstva gledališč, ki se zavoljo novih in novih vreč cementa bojijo tveganja in se izrazito zatekajo na navidezno polje varnosti, s čimer pehajo slovensko gledališko produkcijo v povprečje. In seveda, ne nazadnje, so to vprašanja tudi za ustvarjalce in ustvarjalke.
Opazili smo, da dramsko besedilo trenutno ni aktualno, od enajstih predstav so samo štiri narejene po dramski predlogi, od katerih je pravzaprav samo ena boleče aktualna za naš čas in prostor.
Prav tako opažamo, da ustvarjalci predstav dajejo jezik v drugi plan, veliko predstav je jezikovno slabo pripravljenih, v avtorskih predstavah pa opažamo, da sta tako jezik kot tudi gledališko besedilo izrazito neenakovredna elementa v primerjavi z drugimi elementi gledališča, kot so igra, vizualna podoba, zvočna podoba itd.
Začeli smo s Strnišo in bomo z njim tudi zaključili.
"Se bo kdaj iz tega jajca izleglo in prebilo lupino bitje – morda krilata kača, morda rogata riba, morda peteronoga ptica, morda trooki človek – a vendar bitje, ki bo imelo oči, da bodo videle modro morje okrog sebe, kdo ve?
Zastor se vzdiguje."
Strokovna žirija v sestavi:
- Uroš Trefalt, predsednik
- Milan Mađarev
- Maja Šorli
- Simona Semenič
- Miko Jaakkola