Tekmovalni program je letos zajemal izbor predstav slovenskih gledališč, ki so bile premierno izvedene od 1. julija 2020 do 31. decembra 2021. Strokovna žirija v sestavi Žanina Mirčevska, Rok Andres, Primož Ekart, Giacomo Pedini in Igor Ružić si je na festivalu ogledala 16 predstav po izboru selektorice Nike Leskovšek. "Uprizoritve letošnjega programa so nastajale v težavnih razmerah, s prekinitvami in nenehnimi spremembami, a je njihova estetsko-izrazna moč neskaljena. Celo več, igralski dosežki dajejo vedeti, da so jim te razmere dale nov zagon," je zaključila strokovna žirija.
Borštnikov prstan za življenjsko delo si je letos nadel Ivo Barišič. "Najznačilnejša poteza v ustvarjalnosti Iva Barišiča sta njegova predanost in odprtost – kot igralec vseskozi posodablja svoj način igre in ohranja radovednost za nov, drugačen gledališki in filmski jezik, zato z njim radi sodelujejo tako izkušeni, uveljavljeni režiserji kot tudi ustvarjalci najmlajše generacije in tisti, ki odstopajo od ustaljenih teatrskih in filmskih praks," je v utemeljitvi zapisala žirija za podelitev Borštnikovega prstana.
Barišiča je vest o nagradi "zadela kot meteor" med bivanjem na Madagaskarju. Kot je povedal, je sprva mislil, da gre za prevaro, saj je imel Borštnikovo srečanje še vedno v mislih kot jesenski dogodek. "Moj zadnji Borštnik je bil oktobra in sem pozabil, da so ga prestavili," je dejal.
Ko je dojel, da je letošnji prejemnik prstana res on, se mu je pred očmi odvrtelo vseh njegovih 50 let v gledališču. "Naenkrat si v vrtincu nekih podob, silhuet, stanj, misli, srečanj. Padel sem v Mrtvaški ples v Hrastovljah. To pravim zaradi tega, ker sem igral Smrt v Korunovi postavitvi Ljudožercev in Papeža v Mlakarjevi postavitvi Zatona sonca in slave. Med tema dvema poloma je pa cela galerija. In ker nisem ukalupljen igralec, sem mnogo teh podob, ki so tam v Hrastovljah, odigral," je ponazoril.
Povedal je, da so mu številne vloge, ki jih je v svoji igralski karieri odigral, prinesle veliko bogastvo. "Vse te ljudi, ki sem jih srečal, vse igralce, scenografe, kostumografe, torej ves gledališki aparat, zato lahko rečem, da sem bogat človek," je dejal. Vsem tem ljudem je hvaležen, ker so verjeli vanj in ker je on lahko verjel vanje. "Bili smo skupaj. Hvala lepa," so bile njegove edine besede na odru, ko mu je nadela prstan dobitnica prstana leta 2019 Marinka Štern.
V tekmovalnem programu festivala je bilo letos zaradi daljšega obdobja izbora več predstav kot običajno. Strokovna žirija si je ogledala 16 predstav po izboru selektorice Nike Leskovšek in za najboljšo razglasila Škofjeloški pasijon, ki je nastala v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj pod režijsko taktirko Jerneja Lorencija. Kot je v obrazložitvi zapisala žirija, je silovitost uprizoritve Škofjeloškega pasijona v navznoter obrnjeni spektakelskosti, ki najstarejše ohranjeno slovensko dramsko besedilo iz množične, procesijske forme reducira na kolektiv šestih igralcev. Intenzivnost in sporočilnost uprizoritve sta v njeni komornosti, neposrednosti ter kritičnosti do preteklosti in sedanjosti. Žirija je poudarila, da med uprizoritvenimi elementi najbolj izstopata homogen igralski kolektiv in atmosfera, ki jo ustvarja vizualno-glasbeni del avtorske ekipe. "Atmosferičnost glasbe in zvokov je sedmi igralec v kolektivu," je še zapisala žirija in Borštnikovo nagrado za glasbo podelila skladatelju Branku Rožmanu, avtorju izvirne glasbe v uprizoritvi Škofjeloški pasijon.
Nagrado za režijo je prejel Sebastijan Horvat za uprizoritev Cement v produkciji SNG Drama Ljubljana, v kateri "spretno orkestrira vse elemente spektakla", v njegovem delu pa je žirija prepoznala "dozorelo, suvereno in samosvojo poetiko, ki ponuja originalnost, angažiranost in dovršenost". Uprizoritev Cement je nagrajena tudi z Borštnikovo nagrado za scenografijo. Prejel jo je Igor Vasiljev, "ki je na videz običajen meščanski interier oblikoval kot večpomenski in vsestranski prostor". Aleksander Čavlek, "ki je z vrhunskim oblikovanjem svetlobe prispeval k močnemu potujitvenemu učinku predstave", je prejel Borštnikovo nagrado za oblikovanje svetlobe. Srečko Fišer je prejel Borštnikovo nagrado za jezikovno priredbo za svoje delo v uprizoritvi jerebika, štrudelj, ples pa še kaj.
Žirija je še posebej izpostavila kakovost igralk in igralcev, zato je podelila dve nagradi za igro več kot po navadi. Prejeli so jih Nina Valič, Jana Zupančič, Nataša Barbara Gračner, Marko Mandić, Marjuta Slamič in Vladimir Vlaškalić, nagrado za mlado igralko pa Lina Akif.
Nina Valič je prejela nagrado za igro za vlogi Savde in Nazire v uprizoritvi Požigi v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, v katerih ustvari in živi odrsko življenje dveh likov, dveh žensk v različnih situacijah in v različnih življenjskih obdobjih, dveh žensk, ki pripadata različnim časom.
Jana Zupančič je bila nagrajena za vlogo Barbare Fordham v uprizoritvi Avgust v okrožju Osage v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega, s katero je ustvarila popoln dramski karakter, celovit in dovršen, v vsakem aspektu in trenutku prepričljiv.
Nataša Barbara Gračner je nagrado prejela za vlogo Daše Čumalove v uprizoritvi Cement v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana in za vlogo v uprizoritvi Vsi ptice v koprodukciji Mini teatra, Mestnega gledališča Ptuj in Festivala Ljubljana. Obe vlogi oblikuje koherentno in z osebno angažiranostjo do obeh likov, pri čemer izkaže izjemno pestrost registrov in stilov ter obenem potrdi svojo značilno igralsko prezenco.
Marko Mandić je nagrado za igro prejel za vlogi Gleba Čumalova v uprizoritvi Cement in Nihada v uprizoritvi Požigi v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, žirija pa je v utemeljitvi zapisala, da »ga razpon stanj, ki jih sam iznajde, akcije, ki se jih sam domisli in jih izvede, določajo kot igralca, ki se je zmožen spoprijeti z najzahtevnejšimi vlogami«.
Marjuta Slamič je prejela nagrado za igro za vlogo Bogdane v uprizoritvi jerebika, štrudelj, ples pa še kaj v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, s katero je ustvarila vedno mesén in življenja poln lik.
Vladimir Vlaškalić je bil nagrajen za vlogo Jeranka v uprizoritvi To noč sem jo videl v koprodukciji Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Burgtheatra Dunaj, Jugoslovenskega dramskega pozorišta Beograd in Cankarjevega doma Ljubljana. Vlaškalićev lik Jeranka odseva tragičnost slehernika v neobčutljivem mehanizmu zgodovine in tako utelesi imaginarij celotne uprizoritve.
Lina Akif, ki je v različnih uprizoritvah letošnje selekcije prikazala razpon svojega igralskega angažmaja in aparata, je za vloge v uprizoritvah Vročina v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, steirischer herbst '21 in Maske, Črna koža, bele maske v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in Plesnega teatra Ljubljana ter Vsi ptice v koprodukciji Mini teatra, Mestnega gledališča Ptuj in Festivala Ljubljana prejela nagrado za mlado igralko.
Zagotovo je najmočnejši adut slovenskega gledališča ustvarjalna moč igralca, ki je bogata, raznolika in inspirativna. Vsak uprizoritveni izziv tako ima možnost, da je produkcija izvedena na visoki ravni in z zahtevnim konceptom. Vse, kar si režiserke, režiserji, dramaturginje in dramaturgi zamislijo, je z rahločutnim vodenjem s takimi igralci mogoče. (Iz zaključnega poročila žirije)
Posebno nagrado po presoji žirije je prejela predstava Požigi v režiji Nine Rajić Kranjac in produkciji SNG Drama Ljubljana. Po mnenju žirije so Požigi – zaradi vrhunskega dela vseh ustvarjalcev uprizoritve – dragocena, temeljito zamišljena in odigrana predstava, ki v vsej polnosti elementov uprizarja kaos sveta.
Društvo gledaliških režiserk in režiserjev je letos prvič podelilo nagrado "nepogrešljivi" za presežke strokovnega in podpornega dela v gledališču. Namenili so jo tonskemu mojstru Silvu Zupančiču, oblikovalki svetlobe Mojci Sarjaš, čistilki Bojani Bajželj ter dolgoletni direktorici zavoda Bunker Nevenki Koprivšek.
Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije pa je nagrado za najboljšo predstavo v pretekli sezoni podelilo koreografu Matiji Ferlinu in zavodu Emanat za predstavo Sad Sam Matthäus.
Po besedah umetniškega direktorja festivala Aleša Novaka je Borštnikovo srečanje tudi letos promoviralo in povezovalo slovensko gledališče ter spodbujalo mednarodno uveljavitev slovenske gledališke ustvarjalnosti. Odziv občinstva ga je presenetil. "Mnoge predstave so bile razprodane, in če sodimo po letošnji zasedenosti dvoran in obiskanosti festivalskih dogodkov, je jasno, da se je občinstvo po dveh letih koronskih omejitev vrnilo v velikem številu, željno prisostvovati živemu gledališču," je dejal.
A pomislekom glede nove časovne umestitve festivala se ni mogel izogniti. Igralka Nataša Barbara Gračner je ob prejemu svoje nagrade izrazila prošnjo študentov Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), da naj se Borštnikovo srečanje vrne v jesenski čas, ker se ga zdaj zaradi študijskih obveznosti ne morejo udeleževati. "Glede na to, da bodo te generacije naseljevale odre širom Slovenije, ko nas več ne bo, res upam, da bo tej prošnji ugodeno. Pa tudi nam starejšim je tradicionalni termin ljubši," je dejala.