Gledališki producenti so prijavili 66 uprizoritev, videla sem 104 uprizoritve (8 na posnetkih). Statistika je torej podobna lanski. Po posvetu s strokovnim svetom festivala ob lanski selekciji v tej sezoni v program nisem uvrščala uprizoritev, ki so produkcija AGRFT oziroma imajo zaradi gostovanj v drugih uprizoritvenih prostorih koproducente. Vesela sem, da je lanska uvrstitev ene od teh produkcij v spremljevalni program (Tri sestre v režiji Maruše Kink) uprizoritvi odprla vrata v svet. Izkoriščam pa priložnost, da lahko opozorim na po mojem mnenju letošnjo izstopajočo uprizoritev v tem produkcijskem segmentu – Zločin in kazen v režiji Mirjane Medojević.
---
Pred kratkim sem v intervjuju z ravnateljem ljubljanske Drame prebrala, da selektorji zadnja leta »ex cathedra« sporočamo, da je »naš teater v krizi«. Ko vidiš več kot sto uprizoritev, nekatere tudi večkrat, se ti zdi malo neumno prebrati, da je tvoje mnenje dogmatsko in teoretsko. Ne mislim, da je slovensko gledališče v krizi, mislim pa, da so v krizi nekatera umetniška vodenja in da so nekateri tipi gledališke kreacije na točki preloma. In mislim, da je bila gledališka sezona 2016/2017 precej slabša od prejšnje. Videli smo preveč ponesrečenih srečanj med različnimi segmenti uprizoritev (odlične režije slabih tekstov, katastrofalne režije dobrih tekstov, odlične igralske kreacije v slabih uprizoritvah in preslabe v zanimivih režijskih zasnovah) in tudi preveč celostno nekonsistentnih in medlih uprizoritev.
Vendar smo videli tudi domišljenost, smelost in celo velikopoteznost, od celostnih tematskih zastavitev programov, ki niso bile zgolj nasilno iskanje skupnega imenovalca, do poskusov uprizoritve kanonskih nedramskih tekstov ali velikih dramskih tekstov, ki se jih je doslej komaj kdo upal dotakniti. Ena od paradigem sezone je bila navezava na druge scenske umetniške forme (zlasti filmske in televizijske) in ni bila neproduktivna. Nekajkrat se je zdelo, da je tok snovalnega gledališča pristal v mrtvem rokavu, nekajkrat smo lahko videli najnižje, vendar pa tudi najvišje lege tovrstnih uprizoritvenih postopkov. (Večkrat ene in druge celo znotraj ene uprizoritve.) Na istih odrih, v istih gledaliških hišah smo lahko videli različne tipe postdramskih razmerij med tekstom in inscenacijo ter preseganje klasičnega internega gledališkega boja za primat. Boj, ki ga gledališče bije navzven, z družbo, ni pojenjal, eksplicitno se je bil v avtorskih projektih, poudarjena se je zdela tudi izbira klasične grške dramatike kot politične gledališke predloge par excellence. Ne po količini ne po formatu produkcij ni bila zapostavljena slovenska dramatika, klasična in povsem sodobna. Tako kot za novo generacijo dramatikov niso bila vrata zaprta niti za novo, mlado generacijo režiserjev. Vesela sem, da sta uprizoritvi dveh v tekmovalnem programu.
Odgovor na standardno vprašanje, po kakšnem kriteriju sem izbrala uprizoritve, je standarden: izbrala sem uprizoritve, ki so od zasnove do izvedbe najbolj koherentne, v celoti in detajlih dosledne in natančne. In ja, vznemirljive. Ki so najbolj vznemirile moja ustaljena gledališka in družbena prepričanja.
Spremljevalni program, ki sem ga tokrat pripravila sama, ni tolažilna kategorija, to niso uprizoritve, za katere bi mi v tekmovalnem naboru zmanjkalo prostora. Program uokvirjata dve učni uri manifestativno političnega gledališča, v središču pa so drugačni uprizoritveni žanri, od koncerta za inštrumete in telo igralke preko dokumentarnega koncertnega performansa, uprizoritve z alpinistično poetiko in plezalno tehniko do obreda kulturne verske skupnosti.
---
Tako kot gledališče ne more abstrahirati okoliščin, v katerih nastaja, se tudi jaz ne morem in nočem pretvarjati, da nisem opazila, kaj se dogaja s Festivalom Borštnikovo srečanje. Še posebej ne morem ignorirati dejstva, da je bil lanski tekmovalni program povod za rušenje festivala. Ne pomaga dejstvo, da je program potrdila strokovna skupina festivala, da je žirija ocenila, da je videla kakovostne in raznovrstne uprizoritve, da so bile dvorane polne in da so tuji selektorji odkrili kar nekaj uprizoritev in jim odprli pot v svet. Kadar se združijo moči užaljenih akterjev na pozicijah moči, ni pomoči. Tako kot v šoli tudi v gledališču vlada diktat staršev, ki se pritožujejo zaradi otrokovih slabih ocen. In vladajo ravnatelji, ki se uklonijo staršem. Ne morem se delati, da ne vem, da je zaradi spina, ki je bil posledica lanske selekcije, odstopila umetniška direktorica festivala Alja Predan. Direktorica, ki je bila vrhunska profesionalka, ki ni nikoli komentirala izbire selektorjev in žirij in ni pokleknila pred starši.
Alji Predan se zahvaljujem za zaupanje in izkušnjo. Toliko gledališča te na trenutke utrudi, a tudi senzibilizira. Uvid, ki mi je bil omogočen, je neprecenljiv. Novi selektorici želim veliko dobrega gledališča, novi vršilki dolžnosti pomočnice direkorja srečo in moč pri izvedbi 52. festivala, novemu bodočemu vodstvu festivala pa prodorno vizijo in pokončno držo. SNG Maribor želim, da bi imelo festival za svojega tako, da bi podpiralo njegovo avtonomijo.
Petra Vidali