Gledano na ravni strukture se tekst razdeli v prolog, jedro in epilog dramskega teksta. V prologu avtorica bralca seznani z glavnimi akterji zgodbe. To je pet fantkov, starih okoli 10 oziroma 11 let, ki svoje proste sobotne popoldneve preživljajo z igro v neki zapuščeni hiši blizu šole v večjem mestu. Navedbo fantkov Semeničeva pospremi z natančnimi opisi tega, kar fantki počnejo, česar ne marajo oziroma kar marajo, s kom živijo in kaj si želijo. Dodatno osvetli bralčevo predstavo o junakih dejstvo, da avtorica za igranje njihove vloge predvidi odrasle ženske igralke in s tem samo dikcijo loči od telesa predstave.
Samo jedro dramskega teksta je sestavljeno iz štirih igric, ki se jih pet fantkov igra na že omenjeni lokaciji ob že omenjenem času. V prvi igrici se igrajo JLA (Justice League of America), ki predstavlja ekipo super junakov: od Spidermana preko Batmana, Iron Mana, Titanium Mana in vse do Dartha Vaderja, Plastic Mana in še koga. Kot si lahko mislimo, sama bojevanja teh super herojev v diskurz enajstletnikov na verbalno raven vnašajo kletvice ter nižje pogovorno izrazje. Avtorica fantke izraža skozi ponavljanja besed, ki ali izražajo razpoloženje ali posnemajo zvoke bojevanja. Fantje se v igri med seboj popravljajo in postavljajo v različne situacije, kjer drug drugemu z različnimi herojskimi sredstvi odsekavajo glave in podobno, da »kri šprica vsepovsod«, dokler se boj ne konča.
Potem se naveličajo t. i. igre »džej – el – ej« in se gredo igrat atija in mamico. Pri tem v ospredje vstopijo obrazci iz družinskega življenja, ki pa so vse prej kot pozitivni, saj avtorica skozi igro fantkov predstavi nasilje med očetom in mamo, nasilje in zlorabljanje otrok s strani staršev ter nemogočo in vse prej kot spodbudno komunikacijo v vseh možnih odnosnih relacijah (oče-otroci, brat-sestra-brat, mama-otroci, oče-mama). Fantki v svoji na videz nedolžni igrici, kjer posnemajo starše, poleg že omenjenega nasilja ne izpustijo pijančevanja in spolnega nadlegovanja očeta in ne seksualnih problemov, ki uničujejo njihove starše. Njihova tretja igrica problematizira netoleriranje homoseksualnosti s tem, ko središči malega pedra, ki ga ati zato, ker je peder in rad šiva oblekice za barbike, nažene od doma.
Tega malega pedra potem v »svetu od doma« prebutata dva neonacija, ki sta na lovu za pedri. Dramatičarka v govor fantkov vnaša vtise o pedrih, ki so jih »pobrali« od okolice. Kot zadnja postaja, zadnja igrica, ki jo izpelje pet fantkov, je igrica vojske proti harekrišnovcem, ki jih vojaki masovno spravijo v skladišče in pobijejo tako, da spet »šprica kri«. Njihovo zadnjo igro prekine zvonjenje avemarije, saj morajo domov in »itak so vsi mrtvi«.
V epilogu Semeničeva pove, kaj se bo s fantki zgodilo v prihodnosti, kaj bodo v življenju dosegli, če se bodo poročili in imeli otroke, pove tudi, kdaj bodo umrli. S to pojasnitvijo ponovno vzbudi občutek resničnosti fantkov, ki z odra vstopijo v življenje, ki ga živimo bralci.
Pet fantkov si v igrici, ki se jo igrajo, nenehno umetno vzpostavlja določene konflikte, po drugi strani pa nastajajo konflikti že zaradi same izbire igric, zaradi izbora položaja, ki ga v igri zasedajo. Na prvo žogo se zdi, da sveta, ki ga vzpostavi Semeničeva, ne gre jemati zares, saj se liki »samo« igrajo. Po drugi in bistveni strani pa se prav skozi igro otrok čuti svet odraslih, ki skozi otroško perspektivo in skozi dejstvo, da naj bi fantke igrale ženske, s seboj prinese potujitveni učinek. Ko se otroški diskurz; ki uporablja prostaško in za enajstletnika (komu) nesprejemljivo izrazje, otroško bolj zaradi same strukture ponavljanja uporabljene besede kot pa zaradi pomenskega izbora; pojavi iz ust odrasle ženske, to sproži bralčev kritičen in refleksiven odnos do (pre)branega. Bralec dramsko dogajanje konotira z zgodovinsko resničnostjo (JLA, genocid) ter s še bolj eksplicitno prikazanimi problemi na ravni družbe in njene osnovne celice – družine.
Dramski tekst je zanimiv, ker v dramski igri igra igrice, ki skozi otroško perspektivo govorijo o igri življenja. Pet fantkov v prihodnosti zasede nič kaj posebne pozicije, ki jih zdaj samo preigrava, pri tem pa se odpira vprašanje, v kolikšni meri je njihovo življenje čez deset in več let dejansko življenje, podobno načelom, predstavljenim v samem jedru dramskega teksta. So to zgolj neki obrazci, ki jih otroci nezavedno posrkajo in se z rastjo duha od njih tudi distancirajo? Ali pa jih zvesto posvojijo in jih producirajo, ne da bi se jih kdaj osvobodili? Semeničeva pri bralcu nedvomno vzbudi občutke nezadovoljstva, morda ogorčenja nad podano sliko predstavljene realnosti, ki se opomenja zgolj skozi diskurz, posredno, brez manipulativnega vsiljevanja empatije, ki bi jo lahko pripisali dejstvu, da igrico igrajo otroci.
Povezave: