SIMONA SEMENIČ: 24 UR
Letošnja podelitev Grumovih nagrad za najboljše dramsko besedilo je najbolj presenetila kar tri dramatike. Edina ženska nagrajenka – dramaturginja in dramatičarka Simona Semenič – je žirijo prepričala z razmeroma dolgo dramo kratkega naslova – 24 ur. Preplet slovenščine in angleščine je usodni preplet dveh različnih svetov, ki počasi, a vztrajno in eden na račun drugega izgubljata avtonomijo, celo identiteto.
Dva para, dvakrat po dva ogrožena individuuma, ki se iz različnih vzrokov borita s svojo boljšo/slabšo polovico in toposom, v katerem se nahajata, vseskozi in čedalje pogosteje obdajajo Spami. Angleško govoreče »smeti« nevidno vdirajo v že tako omejen življenjski prostor četverice in – vsaj na papirju – nasilno prekinjajo osiromašele dialoge. Semeničeva se poigrava s prostorom; tako potencialnim gledališkim kot »Wordovim«.
Dokaj neznačilna tehnična postavitev – ko po dramaturgiji levega in desnega stolpca sledimo besedilu – se zaostri s prihodom kar šestnajstih Spamov, ki besedilu še dodatno pridajo vtis kaotičnosti, norosti vsakdanjika, katerega – navsezadnje – kot neželeni gostje v veliki meri tudi obvladujejo. Četverici sicer nevidne smeti so zanesljivo – vsaj v drugi polovici drame – glavni akterji dogajanja, ko z udarnimi reklamnimi sporočili o takojšnji izgubi kilogramov, najpopularnejši glasbi in srečnem (in večnem) življenju, povsem preglasijo čedalje šibkejše in bolj vodéne dialoge obeh parov.
Integracija Spamov – s sredinsko postavitvijo v prostor med obema hkrati potekajočima dialogoma obeh dvojic – pomeni sočasno branje vseh (kar treh) različnih zgodb: nekoliko intimne komunikacije dveh parov, katero prvi par sramežljivo in s strahom pred smrtjo vzpostavi v – dokaj nenavadno – opuščenem rudniku, druga dvojica pa skozi terminologijo spolnosti precej pasivno, celo nekoliko beckettovsko, na hotelski postelji rekonstruira svojo skupno preteklost. Potek dogodkov v rudniku in hotelski sobi poteka simultano in bralca – po čisto mogoči (rahli) začetni zbeganosti – odnese v začaran krog zreduciranih odnosov in na nekaj (tudi vulgarnih) fraz omejene komunikacije. V sprva avtonomno in tekočo pripoved se po principu doziranja – tako kot val razočaranja in jeze »kar naenkrat« sprožijo televizijski in radijski oglasi – prihuljeno ter brez predhodnega opozorila infiltrirajo glasni in vpadljivi glasniki večne mladosti, lepote, užitka.
Avtorica se poigrava z vzroki in posledicami tovrstnega bombardiranja (ne)rutiniranega življenja, kjer je meja med vzvodom eksplicitnega vdora pompoznih sporočil (smeti) in minimalne človeške komunikacije precej nejasna. So Spami tu zato, da nam na svojevrsten način obogatijo dolgočasnih štiriindvajset ur – kot izogib nesmiselnim (brezciljnim) pogovorom, ki jih (podvojeno) tvorita nastopajoča On in Ona – ali pa so prav reklame o čudežnih instant rešitvah vzrok za pasivnost in nezmožnost zdravih medčloveških odnosov?
Četudi drama permanentno drobi dialoge in namesto njih v fokus postavlja nesmiselno tržno logiko, manifestirano v podobi dokaj metafizičnih Spamov, pa avtoričina uvodna didaskalija – »Spami lahko direktno nagovarjajo protagoniste, lahko jih premikajo, lahko se fizično vklapljajo v dogajanje. Protagonisti nadaljujejo z dialogom in akcijami, kot da Spamov ni.« – daje slutiti, da si ljudje še vedno lahko sami krojimo strogo odmerjenih štiriindvajset ur. Da je potemtakem moč Spamov odvisna od posameznikove volje in da je zoprne govoreče smeti vedo moč pomesti, jih zaobiti, se na njihov račun pošaliti in jih res na hitro zavreči ali vsaj dati med vsiljeno pošto.
24 ur šteje ure do človeške preobrazbe, potekajoče neodvisno od oglasov in ostalih domislic tehnološke dobe. Drama se izteče ob neslišnem bitju ure, ki zamrzne šibak pretok misli nastopajočih. Potem je samo tema; kot v nebo vpijajoč dokaz, da je izgubljen še en dan.
Povezavi: