Mateja Koležnik je režiserka, ki se znotraj svojega gledališkega iskanja zmeraj znova vrača k samemu bistvu gledališča: k besedilu in igralcu in ki na sogovornika vpliva tako kot umetnost, h kateri stremi: odpira nove horizonte.

Režirate besedilo, ki odpira številna vprašanja, tako na osebni ravni kot na družbenokritični. A vas bolj zanima ta čudni ljubezenski trikotnik ali Borkman kot posameznik?

V prvi vrsti me pri tem študiju fascinira in vznemirja igralska zasedba. Vsak gostujoči igralec prinese v domači ansambel neko novo energijo in izziv, če pa je to tako vrhunski igralec, kot je Igor Samobor, pa še toliko bolj. Igor in Vlado sta bila sošolca na Akademiji, potem pa dolga leta nista stala skupaj na odru, Ksenija in Nataša pravzaprav nista še nikoli stali na odru tako 'iz oči v oči' ... in ta njihova srečanja na odru, energija in koncentracija, ki jo lahko ustvarijo v prizorih, ko igrajo s sabo in med sabo, to je nekaj, česar ne bom pozabila še dolgo po tem, ko predstave ne bo več. Če pa govoriva o Ibsenovi drami, pa bo najbrž najbolj prav, če rečem, da me zanima fenomen megalomanskega goljufa. In to je, čeprav je tekst napisan leta 1896, tudi pereč problem našega časa.

Če grobo obnoviva vsebino: Borkman je rudarjev sin, ki se s prijateljevo pomočjo povzpne do direktorja banke, njegova ljubezen je bogato dekle, v katerega pa je zagledan tudi prej omenjeni prijatelj, zato mu jo Borkman mirno prepusti in se poroči z dekletovo sestro dvojčico, ne da bi o motivih te emotivno poslovne transakcije natančneje obvestil svoje bivše dekle. Ko hoče kot direktor banke uporabiti, izrabiti kompletno premoženje banke za svojo osebno naložbo, ga prijatelj prijavi, Borkmana strpajo v zapor, zaplenijo mu vse premoženje in njegovo družino doleti javna sramota. Petnajst let po škandalu se sestri in Borkman prvič ponovno srečajo. Vsi protagonisti so podivjane, nesrečne, posušene kreature, ki sta jih goljufija in škandal globoko zaznamovala. Tudi otroci, ki jih vzgajajo takšne pošasti, ne morejo biti naša svetla prihodnost. Po Ibsenu je ta otrok, ki bo šel v življenje, upanje, nekak snop svetlobe na koncu tunela. A jaz mislim, da je ta luč samo vlak, ki jih bo vse povozil.

Najbolj bistvena stvar v naši igri je zame to, da njihova usoda ni tragična, ampak logična.

Ni važno, ali so Borkmana ujeli v goljufiji zato, ker takrat še ni bančnih oaz na eksotičnih otokih, ker ni ustanavljal fantomskih podjetij, ki bi prikrila nelegalne transakcije, niti to, ali je človek, ki ga je razkrinkal, to naredil iz ljubosumja ali ker je bil poštenejši od Borkmana; najmočnejše in najstrašnejše dejstvo v Ibsenovi drami je, da se njeni protagonisti ne čutijo krivih in odgovornih za to, kar se je zgodilo. Vztrajajo na poziciji žrtve. In zato do njih ne čutim nobenega sočutja in razumevanja, kar pa ne pomeni, da me ne zanima njihov psihogram.

Ali bi se Borkmanu drugače godilo, če bi po vrnitvi iz zapora začel normalno živeti, ali je zanj nujen ta umik v zgornje nadstropje?

Ne more misliti in živeti drugače. To je človek, ki ne more zapustiti svoje deluzije o tem, kako velik je. In teh osem let po prihodu iz zapora ne čaka brez ideje in v depresiji. Prepričan je, da so za njegov propad krivi drugi, da je žrtev spletke in da je njegov edini problem to, da nihče ni bil sposoben dojeti veličine njegovega načrta. O tem govori misel, ki jo ves čas ponavlja: 'Ko bodo prišli k meni in se pokesali in me rotili, naj spet prevzamem vodenje banke –! Nove banke, ki so jo ustanovili – ki ji niso kos. Tukaj bom stal in jih sprejel! In vsa dežela naj izve, kakšne pogoje je postavil John Gabriel Borkman.'«

Osem let se vsak dan obleče in čaka, da bodo prišli ljudje, ki bodo uvideli, da je to, kar so naredili z njim, napaka. Seveda pa se sprašujem, ali ni odgovor, da so taki ljudje pač bolniki, samo enostavna bližnjica. Danes poznamo mnogo modnih diagnoz, s katerimi opletamo, kadar se srečamo z družbeno nesprejemljivi dejanji. Rečemo, da je nekdo sociopat, psihopat, najpogostejši in najbolj zlorabljan pa je pojem patološkega narcisa. V tem opletanju me morita samo ta popolna odsotnost analize družbenega in neskončna lahkost, s katero vse te anomalije popakiramo v osebnostne odklone. Kaj če smo za to, da živimo v času popolnega patološkega narcizma, v času, ki ni sposoben artikulirati skupnega dobrega, ki ni sposoben empatije in ki nima več čuta za odgovornost, kjer so vodilni ljudje v družbi ljudje brez vesti in časti, soodgovorni ... Kangler ni sam prišel tja, kjer je.

Zadnje čase pogosto delate tudi v tujini. Kakšne izkušnje odnašate v svet in kakšne prinašate domov?

Tu sem doma. Tu se nič ne izgubi v prevodu in ko si dajemo referenčne točke, jih vsi poznamo, ker živimo v njih. Zunaj je pač drugače. Zunaj si tujec. Kar ni nujno slabo. Seveda te fascinira to drugačno in ti druge fasciniraš drugače, kot jih doma, a sama razumem svoje delo v tujini kot potovanja, na katerih nabiram vtise in izkušnje, tisti svetovi pa me ne zarežejo in bolijo in jezijo, se me ne dotaknejo tako kot domači. Je pa nekaj vendarle res in to pa me plaši, da vsakič, ko se po neki dolgi odsotnosti vrnem domov, vidim, kako se je domovina skrčila in kako je v glavah postala manjša … in ta majhnost nam škodi.

Kako bi morali podpirati slovensko umetnost in umetnike?

Absolutno vem, da je koncept države, ki mu jaz pravim koncept razsvetljenske države, mrtev. Čas, ko je bilo samoumevno, da so šolstvo, zdravstvo, sodstvo in kultura javno dobro, enako dostopno za vse državljane, je mimo. Vendar je ta populistični odklon, ki smo mu priča danes – da smo umetniki paraziti, da v šolstvu konkurenca ne škodi in da so zavodi, ki sodijo v javno dobro (pa je vseeno, ali so to šole, univerze, bolnišnice, muzeji ali gledališča), polni lenih državnih uradnikov, ki jih zanima samo vlečenje plače in privilegijev –, neumen in predvsem nevaren in škodljiv. Pavšalne in nepremišljene trditve, da umetnost, če je dobra, preživi na trgu, so bedaste. Kako redefinirati javne dobrine, pa je stvar organiziranja države in družbe in za to nisem ne šolana ne poklicana. Da pa je nekaj zelo narobe z definiranjem pojma javnih dobrin, bi nam moralo biti jasno, ko so naše vladajoče strukture brez slabe vesti pristale na to, da se privatizira tako vitalno, bazično javno dobro, kot so vodni viri, slovenska javnost pa se zaradi njihove odločive ni pretirano razburjala. In če je z vodo tako, kje je šele naša zavest o umetnosti.

Se vam zdi, da v gledališču primanjkuje mladega občinstva? Se vam zdi, da mladi zamenjujejo umetnost za zabavo?

Ne delajo tega mladi, to dela družba, v kateri živimo. Ko sem bila v prvem letniku gimnazije, so nas iz Črnomlja štiri ure vozili z vlakom v Ljubljano. V Dramo smo šli gledat Krleževo dramo Gospoda Glembajevi in spomnim se, da ko sem videla prizor med Leonejem in starim Glembajem, da me je zalepilo na stol in da nikoli ne bom pozabila tega občutka. Nikoli. In najbrž ne bi šla v gledališče, če to ne bi bila šolska obveznost. Potreba po umetnosti mora biti vzgajana, za to moraš imeti neko predznanje in znanje. Najbolj nora stvar, ki sem jo slišala, je, da sta bojda v šolskih programih dva športna dneva obvezna, kulturni dan pa ne več. Ko sem jaz hodila v osnovno šolo, nam je za kulturni praznik prišla igrat Dubravka Tomšič Srebotnjak Appassionato na popolnoma razsut pianino in Ladko Korošec je pel in Franceta Bevka smo spraševali, kako piše. Danes pridejo pa Čuki. Na kulturni dan. To, da smo s tako lahkoto zamenjali umetnost z zabavo in vrhunskost z množičnostjo, je katastrofa te civilizacije. Umetnost služi za to, da odpira horizonte, ne zato, da potolaži, zadovolji, umetnost daje drugi pogled. In ne mi govoriti, da živimo v času, ko tega drugega pogleda več ne rabimo. Umetnost je nenehno iskanje in vmes zaidemo ne vem kam vse. Umetnina je nekaj, kar se zgodi. In zelo velikokrat se zgodi iz nakopičenega slučaja, skozi absolutno travmo, skozi dolgo tavanje. To so boleči procesi. To ni lahka, utečena pot, na kateri se moramo držati samo preverjenih receptov, pa bomo prispeli do vrhunskih rezultatov, ki bodo prinesli tudi ogromne finančne dobitke …

Se vam zdi slovensko gledališče dobro?

Ja. Meni se slovensko gledališče zdi dobro. To je naša tradicija, govoriti v svojem jeziku ljudem, ki ta jezik razumejo. Boli me, kako država nima nobene vizije, kam naj z gledališčem, kako ne uvidi, da je tako ogromno število vrhunskih ustvarjalcev, kot jih imamo v Sloveniji v tej umetniški zvrsti, posledica profesionalnih pogojev, ki so jih v petdestih letih prejšnjega stoletja izborili profesor Korun in njegovi kolegi, ne pa posebnega minerala v vodi, ki jo pijemo. Slovensko gledališče je brand in država se bo morala odločiti, ali ji ta brand strateško kaj pomeni ali pa ga bo zaradi popolnega pomanjkanja strategije pustila životariti in propasti, tako kot je pustila propasti mnoge stvari v naši deželi.




Iz gledališkega lista uprizoritve