Malomeščanska svatba petnajst let kasneje. Ekipa je starejša, bolj zrela … Svet je šel …

… kamor je šel. Začeti moram s tem, čemur se reče kratka osebna zgodovina slovenske režiserke na začasnem delu v tujini.
Ta uprizoritev mi je odprla pot v tujino. In zdaj, ko sem se po petnajstih letih absolutno naveličala življenja v kovčkih in vem, da bi rada prišla spet nazaj domov, je krasno, da jo obnavljamo.
Neskončno veliko mi pomeni, da sem s to uprizoritvijo odšla in se tudi vrnila.
Kar pa zadeva svet … kar nekaj let ga ne sodim več, ker, če sem kdaj imela iluzijo, da zmorem nek objektivni pogled na stvari, zdaj vem, da sem počasi prišla v tista leta, ko se začneš zapirati v neke bivše svetove … Včasih sem opazovala starejše in si mislila, da samo nergajo. Nam, ki smo bili mladi, je bilo vse super, oni pa so nam govorili, da je bilo včasih boljše. In zdaj se občasno zaslišim govoriti, da je bilo včasih boljše … Zato zdaj raje ne sodim več. Vem, da se je svet spremenil, nase sem zelo jezna, ker bi kot faliran študent filozofije morala vedeti, da vsaka industrijska revolucija prinese absolutno nov svet, novo socializacijo, pravzaprav novo civilizacijo … pa sem na nek način to spregledala. Pa ne samo jaz. Iz zgodovine bi se morali naučiti, da se bodo stvari zaradi četrte industrijske revolucije, ki je prinesla viralno, spremenile.
Ne znam si prestavljati človeških možganov, ki se ne urijo s pomnjenjem, saj danes, če ne vemo, pač poguglamo. Ne vem, kako je mogoče, da si na spletu lahko izmišljamo identitete, ki jih v realnem, materialnem svetu ne moremo in nam jih ni treba preveriti in meseno izživeti, otroci naših otrok pa se rojevajo v ta svet kot v dano dejstvo, in edino, kar vem je, da nam bodo bolj tujci, kot smo bili mi svojim dedkom in babicam.

Ampak stvari, ki jih veš od prej, ti ni treba guglati. Čustvenega spomina ne moreš guglati.

Samo to ti nič ne pomaga, še večjega tujca te naredi, še bolj nepravega za ta čas in prostor …
In moj osebni čas je … čas mlade penzionerke. Spoznanje, da moram »vpisati tretjo univerzo«, je v tem trenutku blago strašljivo.

Po duši nisi niti blizu penzije …

Mislim, da sem se odločila za ta poklic, ko sem ugotovila, da nisem človek za službo. Da zame, nevrotično, kot sem, ni dobro, da predvidim svojo pot tako daleč naprej. Do penzije. Nekako sem vedela, da sem človek, ki se lahko popolnoma, do konca, posvetim samo nečemu, kar ima rok trajanja. Zato sva teater in jaz ustvarjena drug za drugega. Ker se vržem v nek paralelni svet za dva meseca, in potem je tega konec in moram začeti znova. Ne tako daleč nazaj sva se z Martinom Kušejem peljala v avtu, in je, tako mimogrede, rekel, da si je zračunal, da mora zrežirati še deset, največ petnajst uprizoritev. Mislila sem, da bom kar na licu mesta umrla, ker si pri teh letih dejansko lahko izračunaš število uprizoritev do konca. In ko se zaveš, da to število ni nujno niti dvomestno, ti to da neko drugo percepcijo.
V principu sem imela v svojem življenju s svojo kariero neskončno srečo. Prvič zato, ker sem v Sloveniji redno dobivala delo, in ko sem postala »stalni deležnik slovenske gledališke pokrajine«, ko sem dobila ime in renome, v tistem trenutku se je zgodila tujina. Kjer je bilo treba vse na novo in vse iz nič. In nisem mogla samo lagodno živeti in uživati sadov svojega dela.
Pri petdesetih sem bila še enkrat začetnica. In spet ni bilo nič predvidljivo in jasno začrtano.
Na nek način sem bila dvakrat mlada.

/…/ 

Malomeščanska svatba takrat in danes …

Pravzaprav nimam pojma, kako bo sprejeta, ko jo bomo odigrali. Po navadi, ko vidiš uprizoritev, ki si jo naredil pred petnajstimi leti (ker je teater moda, zavezana času), veš, kako in kje je postala demode. To uprizoritev imam tako rada in tako je polna spominov na ansambel in ekipo, da sploh ne vidim, če je in kje je demode.

Če bi jo danes režirala – verjetno je ne bi enako … Vseeno se mi pa zdi, da na vajah nimaš potrebe ali pa želje, da bi karkoli spreminjala, kajne? Ali si vendarle želiš, da bi kaj spremenila, pa veš, da ne moreš, ker nimaš časa …

O tem nisem niti razmišljala, ker bi potem morala na novo premisliti vse. In najbrž vse tudi spremeniti. A ne samo, da za to ni bilo časa, to tudi ni bila želja producenta, torej gledališča. Niso mi naročili, naj naredim novo uprizoritev, pač pa, da obnovim staro.

In ko zdaj gledaš vse te ljudi … Petnajst let je nek pretečen čas, ki se pozna na obrazu, na hoji, na načinu razmišljanja … Kako doživljaš to?

Lepo (smeh). Lepo je to. Seveda smo petnajst let starejši, a v bistvu smo bili po dvajsetih minutah vaje tam, kjer smo bili pred petnajstimi leti. Najlepše in najplemenitejše, kar smo uspeli zgraditi v času vaj, ko je uprizoritev nastajala, namreč to, da smo bili neskončno potrpežljivi do materiala in drug do drugega, to se je vrnilo v trenutku. Teh petnajst let ni vplivalo na to. Preprosto smo šli nazaj v trenutek, kjer smo bili drug do drugega in do situacije pošteni, kjer smo trdo delali in se imeli radi.

Za promocijski video Drame si med drugim povedala, da do Malomeščanske svatbe nisi imela pojma, da znaš zrežirati komedijo. Je to besedilo res komedija?

Če se natančno spomniš, ko sva takrat na vajah sedeli sami v dvorani, sva mislili, da ni. In potem je prišla publika in sva ugotovili, da imamo komedijo. Jaz vseeno mislim, da to ni komedija. Oziroma je absurdna komedija, ki se v nekem trenutku prevesi v grotesko. Groteska ima elemente smešnega, predstava pa mora zadržati to, kar farsi in komediji ni treba, in to je: nelagodje. Zato morajo igralci zelo natančno paziti, da prvega dela ne razigrajo tako, da bi se publika zares režala, ker se v zadnji tretjini predstave nimajo čemu smejati. In če občinstvo zavedeš, da se samo zabava, so gledalci v zadnji tretjini jezni, zato, ker se je tako obrnilo, kot niso pričakovali. Če pa držiš igro dovolj suho, disciplinirano, hitro in ostro, na robu absurda, se to ne more zgoditi. 

Malomeščanska svatba je pred leti gostovala v gledališču Schauspiel Leipzig in doživela izjemen uspeh.

Vodji gledališča Schauspielhaus Chemnitz sta mi po ogledu Svatbe na Borštnikovem srečanju takoj ponudila režijo Ivone (Ivona, princesa Burgundije, 2012, Schauspielhaus Chemnitz, op. a.), in ko sta potem prevzela večje in bolj ugledno gledališče v Leipzigu, sta se spomnila na našega Brechta in nas povabila na gostovanje v njuni prvi sezoni. Za Nemce, predvsem za vzhodne, je Brecht del obče kulture. Mnogo bolj kot za nas Cankar ali Prešeren. Njegove tekste so videli že v neštetih postavitvah. To, da bo nemška publika fascinirana nad našimi igralci, mi je bilo jasno in bilo mi je v veselje in ponos. A presenetilo me je, da so bili navdušeni nad načinom, kako in kako malokrat (a takrat z močnimi cezurami) smo stopili čez četrto steno.

/…/ 

Ob vseh mislih, ki si jih zdaj delila … Če zdaj pomisliš na Brechta … Se ti zdi Malomeščanska svatba enako aktualno besedilo kot pred petnajstimi leti?

Ja, mislim, da je tekst enako aktualen, tako kot to mislim za vse dramske tekste, ki so preživeli svojo generacijo in svojo dobo. Ker imajo v sebi nekaj tako arhetipsko točnega, da jih lahko impliciraš na katerokoli dobo. Aktualizacija pa je vsakokraten, partikularen proces ali, če hočeš, postopek, pri katerem podčrtaš, izvlečeš, izpostaviš enega od segmentov, ki te kot ustvarjalca najbolj muči ali pa je najbolj pereč za čas, v katerem besedilo postavljaš na oder. Mislim, da tekst ni izgubil absolutno nič.

/…/

(odlomek iz gledališkega lista)