Mihail Afanasjevič Bulgakov
Mihail Bulgakov se je rodil leta 1891 v Kijevu v izobraženi družini. Bil je eden izmed sedmih otrok profesorja na kijevski teološki akademiji in nekdanje učiteljice. Leta 1901 je začel obiskovati Prvo gimnazijo v Kijevu, kjer se mu je vzbudilo zanimanje za rusko in evropsko literaturo. Njegovi najljubši avtorji so bili Gogolj, Puškin, Dostojevski in Dickens. Po očetovi smrti leta 1907 je za njegovo izobraževanje skrbela mati. Kmalu se mu je poleg strasti do književnosti vzbudila še strast do gledališča in opere. S pisanjem za gledališče se je srečal že v gimnazijskih letih – pisal je komedije, ki so jih ob družinskih večerih igrali njegovi bratje in sestre. Kljub ljubezni do gledališča in literature je Bulgakov po končani gimnaziji nadaljeval šolanje na medicinski fakulteti, ki jo je končal z odliko. Zamisel, da bi začel pisati, se je Bulgakovu porodila v času prve svetovne vojne, v letih 1916–1917, ko je bodoči pisatelj, takrat še zdravnik, dobil poziv za opravljanje vojaške službe v provincialnem mestecu Nikolsk. O situaciji, ki je pomembno vplivala na tematiko oz. motiviko prvih novel, govorijo besede, ki naj bi jih Bulgakov slišal od kmeta že v prvi noči službovanja. Ko je kmet pripeljal svojo nosečo ženo k zdravniku – Bulgakovu, je dejal: »Če bo umrla, tudi ti ne boš živel – ubijem te.« Po mnenju M. Čudakove, največje poznavalke Bulgakovovega življenja, je prav stik Bulgakova z grobim, neukim in preprostim ljudstvom motiviral prve literarne zapise. Po spominih prve žene Bulgakova, T. N. Kiselgof, naj bi ta začel bolj ali manj sistematično pisati v mestecu Vjazma, kamor ga je napotila uprava Smolenske gubernije proti koncu leta 1917. Med službovanjem v tem mestecu sta se zgodila dva dogodka, ki sta odločilno usmerila njegovo življenje. Oktobrska revolucija je povzročila, da se je pozimi 1917/18 Bulgakov odločil rešiti se vojaške službe. Posledica odločitve je bila selitev v Moskvo. Drugi dogodek je bila bolezen. Bulgakov je leta 1917 težko zbolel, čemur so sledila obdobja hude duševne depresije. Da bi lažje prestal bolezen, si je bolečine lajšal z morfijem. Njegovo delo Morfij, izdano leta 1926, opisuje stanje pisatelja v tem obdobju. Prve novele Bulgakova, ki so zbrane pod naslovom Zapiski mladega zdravnika, so v bistvu splet realnih avtobiografskih dogodkov in občutij na eni ter izmišljije na drugi strani. V njih gre za motive o zdravniku – izobražencu, ki se znajde v zakotni provinci in skuša po svojih močeh izobraževati in prosvetljevati neuko ljudstvo. Bulgakov je po selitvi v Moskvo popolnoma opustil zdravniški poklic in se začel ukvarjati s pisateljevanjem. Z ženo sta se nastanila v bližini Patriarhijskih ribnikov, kamor je umeščenega tudi nekaj dogajanja iz njegovega poslednjega romana, Mojster in Margareta. V avtobiografiji se spominja začetkov svojega literarnega snovanja: »Neke noči leta 1919 sem potoval z vlakom in napisal kratko zgodbo.« V mestu, v katerem se je vlak ustavil, je zgodbo nesel založniku časopisa, ki jo je objavil. Nato se je zaposlil kot novinar pri časopisih Gudok, Krasnia Panorama in Nakannune. Leta 1924 je v reviji Rossija objavil roman Bela garda, ki mu je takoj prinesel priznanje. Od takrat naprej je živel kot poklicni pisatelj, dokler mu to ni bilo onemogočeno. Leto za tem je nastal še roman Pasje srce, ki vsebuje elemente fikcije in znanstvene fantastike, skozi katere slika svet znanstvenika in njegovih nesmiselnih ugotovitev. V tem času je nastala še gledališka igra Dnevi Turbinovih, ki je bila uprizorjena v mestnem gledališču in požela velik uspeh. Že v najzgodnejših delih Bulgakova se kažejo obrisi razmerij v tesni zvezi z nekaterimi lajtmotivi (zdravnik, bolezen), ki postajajo dominanta vsega njegovega ustvarjanja. Jasno je razviden tesen preplet realnega (avtobiografskega) s fikcijo (literatizacijo avtobiografije). V novelah se začnejo oblikovati obrisi, ki prerastejo v enega najpomembnejših problemskih sklopov v ustvarjanju – gre za vprašanje o tem, kaj je resnica, kje je meja med realnim in fiktivnim. Vendar ta vprašanja v njegovih zgodnejših delih še niso popolnoma razdelana. Med letoma 1922 in 1926 je napisal več dramskih besedil, med njimi tudi Zojkino stanovanje in Beg. Nobeno ni bilo uprizorjeno. Igro Beg, v kateri obravnava grozote bratomorne vojne, je prepovedal Josef Stalin osebno, ko je Glavrepertkom (oddelek za repertoarje) ugotovil, da avtor v igri poje hvalo emigraciji in beli gardi. Kasneje se je situacija obrnila. Ko je eden izmed direktorjev moskovskih gledališč ostro kritiziral Bulgakova, ga je Stalin zaščitil. Trdil je, da kvalitete umetnika, kakršen je Bulgakov, segajo nad partijska poimenovanja, kot so »levi« in »desni«. Poiskal mu je zaposlitev v majhnem moskovskem gledališču, kasneje pa v Moskovskem umetniškem gledališču (MHAT), kjer so uprizorili Dneve Turbinovih. Nekateri zapisi pravijo, da je bil Stalin tako navdušen nad uprizoritvijo, da si jo je ogledal kar petnajstkrat. Njegova naslednja uprizoritev v MHAT-u, Zarota svetohlincev ali Molière, je prejela slabe kritike in gledališče jo je odstranilo iz repertoarja. Leta 1928 so uprizorili še Zojkino stanovanje in Vijolični otok. Publika je uprizoritvi dobro sprejela, kritiki pa zanju niso našli lepih besed. Leta 1929 je cenzura prepovedala uprizarjanje katerega koli dela Bulgakova. V obupu je Bulgakov pisal Stalinu in sovjetski vladi. Prosil je za dovoljenje za emigracijo, če mu Sovjetska zveza ne bo omogočila preživljanja s pisateljevanjem. Kmalu za tem je prejel telefonski klic sovjetskega voditelja, ki ga je vprašal, če si resnično želi odhoda v tujino. Bulgakov je odgovoril, da ruski pisatelj ne more živeti izven svoje domovine. Stalin mu je dal dovoljenje za nadaljnje delo v MHAT-u. Leta 1930 je začel delati kot asistent režije. Kljub novi službi obupa ni bilo konec, saj je njegovo delo bilo velikokrat »omadeževano« s strani kritikov. Leta 1930 je nadaljeval z delom v Bolšoj teatru, kjer je delal kot libretist. Kritike njegovega dela so bile vse ostrejše, pred zaporom ga je ščitila zgolj še naklonjenost Stalina. Ponovno je zaprosil za emigracijo, a so ga oblasti zavrnile. Leta 1932 se je tretjič poročil, tokrat z Yeleno Shilovskayo, ki mu je predstavljala navdih za lik Margarete v poslednjem romanu, Mojster in Margareta. Roman je pisal od leta 1928 pa vse do svoje smrti. Prvo različico romana je sežgal in ga leta 1931 začel na novo pisati. Za časa svojega življenja ni dočakal objave romana, saj je bila cenzurirana verzija v Sovjetski zvezi prvič objavljena šele leta 1966, roman v celoti pa šele leta 1973. Bulgakov je – kot njegov oče – umrl zaradi dednega obolenja ledvic. (Izbrala in zapisala Anja Rošker) 


***
Janusz Kica
Janusz Kica, režiser poljskega rodu, je po diplomi iz teatrologije v Krakovu študij nadaljeval v Kölnu. S praktičnim delom v gledališču se je srečal kot asistent režije (asistiral je tudi Andrzeju Wajdi) in scenograf. Bil je zaposlen kot stalni hišni režiser gledališča Wuppertaler Bühnen, ki je zaslovelo s Pino Bausch. Nato je začel režirati v številnih evropskih gledališčih v Nemčiji, Avstriji, na Hrvaškem in v Sloveniji, na salzburškem poletnem festivalu pa je sodeloval tudi s Petrom Steinom. Za svoje režije je prejel številne nagrade tako v tujini kot tudi v Sloveniji, med katerimi je kar pet Borštnikovih nagrad, dvakrat pa je bil razglašen tudi za žlahtnega režiserja na celjskih Dnevih komedije. Kica pogosto režira v mariborskem gledališču in vselej ustvari odmevne uprizoritve, tako v Drami kot tudi v Operi, kjer je ob sodelovanju z Markom Letonjo v sezoni 2010/2011 na oder postavil Puccinijevo opero La bohème. Zadnja uprizoritev Janusza Kice v Mariboru je bila Shakespearjeva komedija Kar hočete v sezoni 2010/2011. O svojem videnju in čutenju romana Mojster in Margareta, ki ga sicer dojema kot »metaforo človeškega bitja«, režiser razmišlja takole: »Mislim, da se redko dobi priložnost ukvarjati se s tako zapletenim in večplastnim materialom ob sodelovanju s tako velikim ansamblom. Takšne priložnosti je treba izkoristiti, ker so lahko zelo inspirativne. Roman Mojster in Margareta je material, ki se zelo upira temu, da bi postal gledališka uprizoritev. Morda prav zaradi tega izzove nek pozitivni dregljaj. Pogosto imam občutek, da kadar se material upira, je to v gledališkem delu zanimivo, ko pa gre vse enostavno, postane manj zanimivo. Roman je zelo kompleksen. Nekaterih motivov, ki se v njem skrivajo, se lahko samo dotakneš. K romanu je bolje pristopiti brez ambicije razčlenjevati ga do konca. Naš pristop torej niti ne poskuša ponuditi dovršene interpretacije oziroma neke popolne verzije tega besedila. Med samim študijem se čudimo, kako sodobno zveni ta tekst, koliko se nas še zmeraj tiče, in dojemamo, da čas mineva, pekel pa ostaja isti; da se v peklu menjavajo samo tapete. V dramski literaturi in literaturi nasploh obstajajo avtorji, ob katerih v času, ko se z njimi ukvarjaš, na neki način postajaš boljši človek. Takšen je na primer Čehov, pa Tennessee Williams in tak je, bi rekel, Bulgakov. Ko bereš dela teh avtorjev, je seveda prisotna tudi njihova usoda in oboje je neizbežno povezano. Tega ni moč ločiti in prav to želimo v naši uprizoritvi izpostaviti. Redko se zgodi, da tekst ali predloga ponuja neko perspektivo, da te prisiljuje ukvarjati se z nečim, kar bi jaz poimenoval etika – etika je termin, ki je postal v življenju in v naši realnosti zelo redek. Mojster in Margareta je roman visoke etike, ukvarja se z vprašanjem dostojanstva, z vprašanjem pravičnosti v ustvarjanju, z vprašanjem integritete umetnika ali človeka nasploh. In to vse na nek zelo intrigantski način; seveda se ukvarja tudi z vprašanjem ljubezni – roman se sprašuje, kaj pravzaprav je ljubezen. Roman in dramatizacija funkcionirata tako, da prizori in osebe osvetljujejo drugi druge. To je kot nekakšen otroški kalejdoskop – ko pogledaš vanj, se tam marsikaj dogaja, marsikaj se spreminja, eno vpliva na drugo. Gre za čas, v katerem je Bulgakov živel, za čas obračunov, za obračun z družbo tistega časa. Prav tako se roman lahko bere kot metafora našega časa. Nasploh mislim, da ni zgodovinskih interpretacij; tudi če postavim gledališko delo v rimskih togah, bo ostalo sodobno. Ker zmeraj delamo iz občutenja sedanjosti. Roman in dramatizacija postavljata vprašanje stanja družbe, to vprašanje tudi mene osebno zelo zanima, saj se ukvarja s pomenom omejevanja in moči oziroma s hendikepom posameznika. Roman se ukvarja z vlogo individuuma v družbi, s posameznikom, ki eksperimentira s svojo samoto, ukvarja se z norostjo, z vprašanjem zla, dobrote, strahopetnosti in poguma … Cel niz nekih pomembnih vprašanj in vse to v njemu lastnem, bolj ali manj ležernem stilu brez patetike, ki je sicer običajna pri obravnavi teh tem. Pri Bulgakovu pa imam vtis, da je vse to ne toliko duhovito kot pa paradoksalno in neobičajno. Povsem normalno je, da ima ta roman mnogo občudovalcev, med katere pa jaz ne sodim. Nisem občudovalec tega romana, sem pa morda občudovalec njegovih oseb in želel sem jih srečati. Srečam pa jih lahko samo v gledališču. Te osebe so zelo posebne – od Satana preko Mojstra do Margarete. Seveda si ne želim srečati celega društva pisateljev in kritikov, a Wolanda bi si morda želel srečati … Navsezadnje je to roman o spoznanju, ker so nekatere osebe, na primer Bezdomni na eni strani in Pilat na drugi strani, prikazane v procesu iskanja samih sebe; všeč mi je apokrifni, predrzni in nesramni način, s katerim skuša Bulgakov demitologizirati zgodbo o Kristusu in Pilatu. Pravzaprav polemizira z mitom in na ta način skuša na novo osvoboditi energijo te zgodbe in krščanske pravičnosti ter jo na novo odkriti. Sporočilo oziroma glavna misel so svoboda, pogum in dobrota do drugega. Vsega tega, se zdi, danes primanjkuje.« Na vprašanje, ali je idejo o uprizoritvi dolgo nosil v sebi, je režiser odgovoril: »Nikakor. Seveda poznam roman in vem, da ga uprizarjajo po gledališčih od sedemdesetih let naprej; gotovo sem ga imel na seznamu, ne bi pa rekel, da sem ga nosil v sebi. V sebi nosim druge stvari in to niso naslovi del. Če se človek znajde obkrožen z ansamblom, v katerem se lahko najdejo vse te osebe in kjer se lahko sestavi zahtevna zasedba, potem se to lahko uprizori, zakaj pa ne. Eden od razlogov, zakaj dramatizacijo romana Bulgakova poskušam narediti v Mariboru, je gotovo predan, čudovit ansambel, za katerega sem prepričan, da bo stal za tem projektom. Tukaj vlada skupinski duh, ki je predpogoj, da se sploh vstopi v takšno avanturo. Dramatizacija romana se mi zdi zelo zanimiva, moj dramaturg in dramatizator Goran Ferčec je prisoten na vajah. Skratka, gre za delovni proces, kar pomeni, da moramo ostati v stalnem gibanju, da moramo biti fleksibilni, da moramo vsak dan na novo krotiti material, ki se upira gledališču. Na oder poskušam prenesti idejo romana, njegovo atmosfero in kontekst, v katerem je nastal. Zato smo med drugim tudi uvedli lika Bulgakova in Stalina. Gotovo pa je v središču moje pozornosti umetnik kot tak, z vsem, kar počne, kako se obnaša, kakšno je njegovo mesto v nekem družbenem kontekstu. Se pravi, na eni strani sta umetnik in njegova kreacija, na drugi strani pa svet, v katerem umetnik živi in s katerim se bori, s katerim lahko sklepa ali pa ne sklepa kompromisov. Kot zmeraj me tudi tokrat zanimajo možnosti gledališkega jezika. Ker mislim, da v gledališču ni možno vsega prikazati kot iluzijo, popolno iluzijo. To lahko prikaže film. A gledališče mora iskati svoj jezik. Ne morem najprej na oder postaviti Jeruzalema, ga potem umakniti in postaviti Moskve, jo umakniti in pokazati stanovanje v Moskvi, pa spet to umakniti in spet postaviti Jeruzalem … To me ne zanima. Bolj me zanima, kako lahko vse to, ob pomoči gledališkega jezika, na odru zaživi istočasno.« (Zapisala Tanja Lužar)

Iz gledališkega lista uprizoritve