V noči na 9. januar 1871 je kritik Georg Brandes ležal v bolniški postelji v Rimu. Pisal je pesem, ki jo je naslovil Za Henrika Ibsena. Od norveškega dramatika je pravkar prejel pismo, s katerim ga je pozval k »revoluciji človeškega duha«, po kateri je takratna doba obupano vpila. Brandes v svojem odgovoru opiše, kako se bodo vodilne družbene sile zrušile, če se jim bodo umetniki in intelektualci uprli. Pismo zaključi z revolucionarnimi besedami: »Svoboda in resnica sta eno in isto.«
Brandesova misel je za Ibsena postala ključno vodilo njegovega življenja in ustvarjanja. Vsi njegovi protagonisti so nekakšni iskalci resnice in šele ko jo najdejo, se uspejo osvoboditi izpod jarma družbenih spon. Ko Nora odkrije resnico o svojem možu Torvaldu, ga zapusti in se tako osvobodi iz ječe konvencionalnega meščanskega zakona. Konzul Bernick šele z priznanjem svojih grehov lahko začne uživati v »imperiju«, ki ga je ustvaril. Johan Tonessen je našel svojo srečo v Ameriki, kamor je pobegnil iz sveta lažne morale – vendar jo je v svoji polnosti izkusil šele takrat, ko je Bernick s priznanjem resnice odstranil fasado lažni morali. Norveški dramatik je v svoje dramsko snovanje pogosto vključil avtobiografske motive. Tega je moč zaznati tudi v drami John Gabriel Borkman, nastali leta 1896 v Kristianii (današnji Oslo). Navdih je našel v dogodku iz svojega otroštva, ki je prestregel njegovo zdolgočaseno vsakdanjost – šlo je za poskus samomora vojaškega častnika iz Ibsenovega kraja, ki je bil obtožen poneverbe. Motivi iz vsakdanje resničnosti so postopoma tkali obširen opus realistične dramatike.
Ibsen se je s svojim delom v literarno zgodovino zapisal kot »oče realizma«. Vendar kljub temu nekateri teoretiki v njegovem opusu ne zaznavajo dovolj ostre realistične komponente. Plehanov to »slabost« pripisuje dejstvu, da Ibsen ni znal najti poti iz morale v politiko, kar se je odražalo tudi v njegovem umetniškem snovanju. Realistične slike, ki zrcalijo družbo 19. stoletja, so prekrite s tančico simbolizma in tendencioznosti. Vendar se je umetnik vsekakor zavzemal za spremembe v družbeni strukturi, kot se je izrazil sam: »Preobrazba družbenih odnosov, ki se pripravlja zdaj tam, v Evropi, se ukvarja v glavnem z vprašanjem o bodočem položaju delavca in ženske. Želim si te preobrazbe, upam vanjo, hočem in bom vse svoje življenje z vsemi svojimi silami deloval v njeno korist.« (iz Plehanov, 1951: 366) Vendar skozi svoje pisanje niti ne namigne, kako si sam predstavlja prihodnji »položaj delavca«, kar nakazuje na to, da mu končni smoter preobrazbe družbenih odnosov ni jasen. Na družbena vprašanja gleda s svojega, izključno etičnega, ne pa političnega stališča. Dramatik sam je zase trdil, da je bolj pesnik kot socialni filozof.
Če se ozremo skozi Ibsenov dramski opus, ni težko opaziti, da skoraj vsa dela temeljijo na nekem podobnem strukturno-vsebinskem modelu: dogajanje je umeščeno v meščansko hišo v majhnem mestu. Tako je tudi v drami John Gabriel Borkman: dramatik skoraj vse dogajanje postavi med zidove podeželske hiše na dednem posestvu družine Rentheim. Dom od nekdaj predstavlja prispodobo varnosti, kraj, kamor se posameznik zateče, da se zavaruje pred krutostjo zunanjega sveta. Vendar, kot pokaže Ibsen, dom ni nič drugega kot miniaturna figura prevladujoče konvencionalnosti. Posameznik se z zaprtjem v domačo hišo ne more skriti pred zunanjim svetom, saj ta nenehno vdira vanj z vseh strani. Zidovi hiše so rešetke družbenih spon, njeni prebivalci pa ujetniki le-teh.
Kako se potemtakem osvoboditi družbenih verig, če pred njimi še v lastnem domu nismo varni? Preden odgovorimo na to vprašanje, si oglejmo, kako se v drami John Gabriel Borkman prepletajo elementi simbolizma in realizma.
Simbolna fasada se začne krojiti že skozi besedno igro. Borkman, nekdanji direktor banke, je rudarjev sin (en bergmann’s sønn). »Berg« pomeni tudi gora. Že skozi sam pripis te lastnosti je Ibsen simbolno izrazil družbeni razvoj protagonista. Svojo kariero je začel z zbiranjem rude pod zemljo in jo med svojim vzponom prenesel na vrh gore. Metaforična je tudi postavitev protagonistov v hiši. Gunhild Borkman biva v pritličju, kamor se ji kasneje pridruži sestra dvojčica Ella. Nekdanji direktor banke, »ki je mirno pustil, da so se ljudje klečeplazili pred njim in se mu globoko klanjali kot kralju« ter si tako prilastil status »stebra družbe«, si je ustvaril bivalni prostor v zgornjem nadstropju. Tako je kljub svojemu propadu še vedno najvišje na lestvici, sestri Rentheim sta v podrejenem položaju. Borkman je zaradi goljufij izgubil kraljev prestol v zunanjem svetu, zato ga je prestavil v svoje domovanje. Tako Ibsen znova pokaže, da dom ni nič drugega kot strnjen skupek prevladujočih družbenih konvencij.
Skozi vso dramo je prisoten nekakšen kontrast atmosferskih nasprotij, med globokim in visokim ter svetlim in temnim. Dogajalni čas je umeščen v zimo, kar pripomore k morbidnemu, temačnemu vzdušju. Kontrast takšni atmosferi je gospa Wilton, ki s svojim optimizmom v temačen dom vnese kanček svetlobe – vsak njen prihod v Rentheimovo hišo spremlja didaskalija ali replika, ki se nanaša na vklop svetilke. Erhart zabavo, na katero bi rad pospremil gospo Wilton, opiše z naslednjimi besedami: »Tam je vse razsvetljeno, tam so mladi, veseli ljudje. In muzika, mama!« S preobrnitvijo teh atmosferskih kontrastov Ibsen dramo tudi zaključi: Erhart, gospa Wilton in Frida s preselitvijo na jug uidejo mračni atmosferi, medtem ko Borkman umre na gori med iskanjem rude. Iz višine je padel nazaj v globino. Tako je krog sklenjen.
Ibsen svoje realistične drame gradi na simbolnih temeljih. Natančne realistične odslikave podkrepi z metaforiko vsakdana, saj je tudi v najbolj zdolgočasenih vsakdanjih akcijah moč najti simbolni podton.
Če se vrnemo k protagonistom, lahko opazimo, da vsak izmed njih zagovarja različne »vrednote«, če jih lahko še tako imenujemo. Gunhild Borkman vse zastavlja za ugled, svojega sina vidi kot orožje, s katerim si ga bo priborila nazaj. Borkman je privrženec družbene moči, žene ga neukrotljiva želja po nadzoru ozemlja, ki ga je osvojil. Ella Rentheim je nekoč dajala svojemu intimnemu doživljanju prednost pred kreiranjem konvencionalne samopodobe. A vse se je spremenilo, ko je Borkman to intimo zastavil za odstranitev ovire na poti proti vrhu gore. Kot pravi Ella, »svojo pravico do ljubezni je spremenil v trgovski posel«. Direktor banke je prodal svojo individualnost za družbeni status in v Elli ubil vso zmožnost čustvenega doživljanja. Subjekt znotraj vseh protagonistov je mrtev, so zgolj goli konstrukt družbenih spon. Njihovi medosebni odnosi so objektivizirani – sočloveka izkoriščajo kot orodje za dosego ciljev.
Plehanov Ibsenovemu pisanju očita izrazito apolitičnost. Kakšna je potlej zanj pot iz ječe družbenih spon, če nam dramatik ne ponuja slike preobražene družbene strukture? Odgovor se najbrž ponuja skozi gospo Wilton. »Ko bom zdaj šla tja – osamljena in zapuščena, kot rečeno – vas bom med potjo začarala z runskim urokom. Ja, kar pazite se! Zdajle bom šla in si mislila – zelo močno in skoncentrirano: gospod študent Erhart Borkman – takoj vzemite svoj klobuk!« Človek mora slediti naključnim vzgibom, da ohrani svojo individualnost, ne pa se na slepo oklepati poslanstev, ki jih terja družba. Ujetniki družbenih spon so tako odtujeni od svoje individualnosti, da jim biti v skladu z le-to pomeni skorajda magijo. Vendar je urok za beg zelo preprost: zahteva zgolj sledenje intimnim hotenjem. Erhart se je prepustil začarati gospe Wilton in zato se mu je uspelo prebiti skozi rešetke temačne domače hiše v toplejše kraje. Skratka, »tam, kjer načenjamo družbena vprašanja, moramo iskati resnico po popolnoma drugih poteh kakor pa pri vprašanjih naravoslovja«. (Plehanov, 1951: 337)
Ibsen res ne poda izrazite slike sveta onkraj ječe, vendar je stvar ravno v tem, da si natančne slike ne smemo zastavljati, saj to lahko ovira sledenje intimnim vzgibom. Pretirana doslednost poslanstvu uničuje ves čar spontanosti. Ibsen na zastavljeno vprašanje ne ponuja odgovorov, ker si nanj ne smemo odgovarjati – realnost in resnica sta nepredvidljivi, zato pot do sreče zahteva tveganje, pa če bo trajala »dolgo ali ne dolgo – ne gre za to!«, kot pravi Erhart.
Ibsenova simbolnorealistična dramatika torej poveličuje kult individualnosti, človek mora znati uživati v »svojem mikropesniškem svetu«, kot pravi Foldal. Ibsen je svoji subjektivnosti sledil tako, da se je prepustil uroku umetnosti. »Naloga literature je, da se ukvarja z našim življenjem, ne z našimi sanjami,« so besede kritika Brandesa. Zato pa poslušajmo literaturo in sledimo svoji individualnosti.
Viri in literatura:
- Hemmer, Bjørn. »Ibsen and the realistic problem drama«. V: The Cambridge Companion to Ibsen. Ur.: James McFarlane. Cambridge University Press, 1994.
- Plehanov, G. V. Umetnost in literatura II. Ljubljana: Cankarjeva založba Ljubljana, 1951.
- http://www.ibsenvoyages.com/e-texts/the-realist-cycle/the-third-group/john-gabriel-borkman/ (dostopno 24. 4. 2013)
Iz gledališkega lista uprizoritve