Življenjska zgodba dunajske avtorice Marie Lazar (1895-1948) je izjemna in danes skoraj neznana. V 20. letih minulega stoletja je bila članica najpomembnejših dunajskih kulturnih krogov, nato je pet let pred priključitvijo Avstrije Tretjemu rajhu emigrirala na Dansko. Od leta 1933 do leta 1935 je živela na danskem otoku Thuro skupaj s Helene Weigel in Bertoltom Brechtom, zatem štiri leta v Koebenhavnu, nato je emigrirala na Švedsko. Tam je leta 1948, ko je izvedela, da je neozdravljivo bolna, naredila samomor.
Uprizoritev njene prve gledališke igre Rabelj na odru Akademietheater bo po prva dunajska uprizoritev po praizvedbi leta 1921. Enodejanka je bila krstno uprizorjena na dunajskem Neue Wiener Bühne.
Dogajanje enodejanke je postavljeno v srednji vek. Kot piše na spletni strani gledališča Burgtheater, občinstvo v njej spremlja zadnje ure morilca, obsojenega na smrt. Ta želi spoznati svojega krvnika in ga prisiliti, da usmrtitev izvrši ne po svoji dolžnosti, ampak iz globokega osebnega prepričanja. Igra preizprašuje vrsto moralnih stališč in drž.
Besedilo obsega le 20 strani. Kot je v intervjuju povedala režiserka, jo je najprej navdušil avtoričin jezik. "Jezik je tako čist in jasen. Jedrnat. Z nenavadno, vznemirjajočo poezijo," je povedala.
Skozenj se zelo očitno odraža razdvojenost likov. "Gre za psihološko in družbenokritično zgodbo. Avtorica je za to poiskala primerno situacijo in se vrnila v preteklost. Logično je, da jezik ni vsakdanji. Izolirani smo od prostora in časa." Slednje se bo odražalo tudi v scenografiji Raimunda Orfea Voigta. "Rabelj se pred nami ne bo pojavil v škrlatni kapuci in s sekiro, tudi petrolejske svetilke ne bo. Zgodba, ki jo pripovedujemo, je zame brezčasna in danes ponovno zelo pomembna. Je zgodba o osebni odgovornosti," je poudarila Mateja Koležnik.
Kot je še povedala, jo je pritegnil predvsem konec igre, kjer je tudi našla ključ za svojo režijo. "Vsak lik, ki je morilca obiskal v zadnjih dvanajstih urah njegovega življenja, je enkrat izrekel stavek: 'Opravljam svojo dolžnost'. Mislila sem si: Presenetljivo! Avtorica je to zapisala že leta 1920. Mi ta stavek večinoma poznamo kot opravičevanje iz časa druge svetovne vojne. In tudi danes ni nihče več odgovoren za to, kar počne. Imamo celo vrsto izgovorov."
Predvsem jo je zanimala "kompleksnost vsakega lika". "Gre za začetno obdobje psihoanalize in najbrž je bilo v zraku, vendar pa je Maria Lazar skorajda videla v prihodnost. Morilec je mešanica psihopata in nekdanjega vojaka s posttravmatskimi stresnimi motnjami. Ta kompleksnost je zelo moderna."
Čeprav je v igri sodba izrečena, se na koncu zdi, da ponovno vse obvisi v zraku. Mateja Koležnik je povedala: "Prvič v svoji karieri sem se odločila, da ne bom sprejela nobene odločitve. Ne želim soditi, kdo ima prav in kdo ne. Ne gre za sodbe, gre za razumevanje. Zato zgodbo odigramo dvakrat, iz dveh različnih zornih kotov."