Ne bom izbrala imena, ker mislim na vse, ki so me v gledališčih pripravili do smeha, solz in razmišljanja o lastnih čustvih. Veliko jih je bilo predvsem iz SNG Drama Ljubljana in iz Slovenskega mladinskega gledališča. Neznosno jih pogrešam. Sicer berem romane in poezijo, poslušam glasbo in igram klavir, gledam dokumentarce, a vse to počnem v samoti, zase, namesto da bi šla v gledališče ali na koncert in doživljala v skupnosti. Noben video posnetek mi ne more nadomestiti opazovanja živega človeka na odru, ki se preobraža v svojo vlogo, ji daje na razpolago svoje telo in dušo. Od nekdaj sem ljubila čar gledališča, tudi vse priprave na obisk predstave, od nakupa vstopnic do preoblačenja in ličenja, s katerim sem povzdignila sebe in igralski napor. Ne morem sprejeti dejstva, da je gledališče zdravju nevarno, da se je v njem mogoče nalesti virusa, saj imamo vsi vrojeno voljo do preživetja in ravnamo preudarno. Gledališče je žrtev pretiranega zapiranja, nadzorovanja, strahu pred svobodnim mišljenjem in ustvarjalnostjo. Zelo si želim, da bi igralci preživeli brez prehudih psihičnih poškodb, da bi ostali zaljubljeni v to, kar počnejo in da bi čim prej to spet počeli za nas, ki jih potrebujemo. Brez umetnosti se nam bo zmešalo od omejitve na zgolj realnost, pa ne mislim, da gledališče ne odpira bolečih, zapletenih, nerešljivih vprašanj, vendar nam daje možnost, da jih gledamo od daleč in se vanje vživljamo, zato da bi več razumeli in bili bolj občutljivi. Ostanimo povezani vsaj v mislih in dobrih željah. Prisrčno pozdravljam vse,
red. prof. dr. Irena Novak Popov