Od nekdaj sem bila navdušena nad gledališčem. Kako lahko v zgolj kakšni uri igralci, plesalci in pevci pred tvojimi očmi pričarajo čisto posebno doživetje. Vsak obisk gledališča je zame nekaj posebnega, vsakega doživim drugače in vsak me nekaj novega nauči.

Vendar je veliko lažje hvaliti in ceniti tiste, ki se nam med predstavo neposredno pojavljajo pred očmi. Ti so seveda izjemni, toda ali bi bila njihova izjemnost vsaj malo manjša, če jim je ne bi med in pred predstavo vlivali tisti, ki so nam, gledalcem, skriti? Igralec je lahko še tako dober, pa bo brez luči, ki bi svetila nanj, nam neviden.

Odkar sem prvič vstopila v zaodrje, sem začela do gledališča gojiti neko posebno spoštovanje, ki prej ni bilo tako izrazito. Začela sem opažati malenkosti, ki jih drugače ne bi, in začela sem ceniti trud, ki se ga sicer sploh ne bi zavedala. Še zdaj se spomnim, kako sem bila navdušena nad sceno v Turandotu, da sem lahko le strmela na oder in se prepuščala izjemnosti predstave. Včasih se nekateri ne zavedajo, da vsega tega ni mogoče preprosto narediti. Za tako posebno predstavo so potrebni tudi posebna scena, posebne luči, posebni efekti. In za to se mora truditi vsak član, od igralca in režiserja do tehnika.

»Bistvo je očem nevidno,« je zapisal Antoine de Saint-Exupéry. In res včasih ostane bistveni del predstave nam neviden. Tisti, ki se na koncu ne pridejo priklonit na oder. Tisti, ki ne užijejo aplavza po vsaki predstavi. Tisti, ki se skrivajo v temi in tam garajo. Brez vseh teh bi bila predstava le osnutek; imela bi gradivo, elementi pa ne bi bili povezani. Ravno oni so pomemben razlog, zakaj v tem času pogrešam gledališče – pogrešam osuplost nad vsem, kar nam pričarajo, ki je ne morem bolje doživeti drugače kot v živo.

Tehniki in ustvarjalci predstav, niste nevidni. Tokrat gre moj aplavz vam.

- Amadeja Rek