Hvala gledališču, da tega, kar čutim, ni zmožen razumeti nihče drug. Mi ni treba urejati, opisovati, ubesediti gneče slik in vtisov v spominu. Hvala, da ne razumem, kako točno se počutijo drugi – lahko živim s tem, da nečesa ne vem, za dobro človekove svobode in intime.

Odličen igralec je zame tisti, zaradi katerega se v transu vprašam, zakaj mu brezpogojno verjamem. Ne morem kar mimo tega, Cristopher. Tvoj Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa, moj skrivnostni primer ali kdo me je pustil nepremično obsedeti v somraku gledališča (Somraku bogov?)

Popolni tujci smo, čeprav se pogosto družimo, vredno je verjeti, da obojestransko – jaz in akterji, zaradi katerih ljubim gledališče.

Vsak gib, poteza obraza, privihanje kotička ust, komaj slišen jek ... verjamem! Verjamem njemu, ki ga še nisem spoznala v obliki njega samega. Človeku mnogoterih preoblek, energij, ki so v bistvu nekdo, le zapisan z besedami na papir. Zaradi njega sem na trnih zdaj in vsakič, ko se dvigne zastor. Naj se dvigne zastor!, da sem lahko spet zunaj sebe in najdem pot nazaj ali se skrijem vase ter odkrijem marsikaj novega.

Matevž Biber, hvala. Naj bo to pismo moj poklon Vašemu delu, doprinosu k slovenskemu gledališču. Dokaz, da ste s svojo odličnostjo in strastjo vplivali na občinstvo.

V mojih očeh so Vaši igralski presežki razlog, da se predstav jasno spomnim, prav tako kot občutka, s katerim sem odšla ... s katerim sem se vračala.

Zaradi Vas nikdar ne pozabim, kaj pomeni biti občudovalec gledališča in zakaj to sem. Zakaj se tudi jaz želim z umetnostjo izražati, biti izražena skoznjo.

- Alja Pušič