Puccinijeva zadnja opera Turandot (1924), ki jo je zaradi prezgodnje skladateljeve smrti dokončal Franco Alfano, predstavlja konec in zadnji pravi vrhunec obdobja vélike italijanske operne tradicije belcanta. Skladatelj je s tem opernim delom, v katerem na novo zaživi duh starodavne Kitajske, evropskemu občinstvu približal še neslišane eksotične in z mistiko prežete glasbene svetove.
Zgodbo o lepi, toda kruti kitajski princesi Turandot, ki svojim snubcem, med drugim tudi neznanemu tatarskemu princu Calafu, zastavi tri uganke, je Puccini odel v bogato orkestrirano glasbeno teksturo. Iz te izstopajo solistične točke princese Turandot, sužnje Liù in ne nazadnje tudi ena izmed najslavnejših tenorskih arij Nessun dorma v izvedbi princa Calafa.
Uprizoritev v režiji Filippa Tonona, ki podpisuje tudi scenografijo, odrski gib in oblikovanje luči, ter v kostumografiji Cristine Aceti od premiere 5. februarja 2016 žanje uspehe pri občinstvu in kritiki tako na domačem odru kot na gostovanjih doma ter v tujini.
