Marko, na prvo predstavo, v kateri sem te gledal, imam le bežen spomin. Amfiteatrsko prizorišče, Sliva Čušin, kosi mesa, vpitje, ti. Razdrobljenost teh slik, ki jih vidim pred očmi, je najbrž posledica tega, da sem bil na tisti predstavi pred kakšnimi 13 leti, star nič več kot deset let. Ja, že od malih nog so mi privzgajali ljubezen do gledališča. V nekem obdobju sem si celo želel postati režiser. Sicer za zdaj kaže, da hodim po neki drugi poti, ne glede na to pa ohranjam navdušenje nad odrom. Gledališčni ponedeljki – tisti dnevi, ko sem imel abonmajske predstave – so hladni, ljubljansko sivi, decembrski, polni plaščev, šalov in parfumov. Ljudje se gnetemo v predprostorih Drame in komaj čakamo, da lahko zasedemo svoja mesta. Da nas vi (ti) zvabite v kakšni dve uri trajajočo potopljenost v neko vzporedno zavest, kjer so pravila doživljanja malce drugačna, malce manj rigidna. Že dolgo te nisem videl. Želim si, da bi lahko kar danes šel v gledališče. Zdajšnja realnost je brezgledališčna. Kar čutim, kako smo postali ljudje bolj togi in zakrknjeni. Nova realnost bo boljša, če se bomo spet srečali – vi na odru, mi v parterju – in vsekakor je nujno zagotoviti, da nam tega kdo ne prepreči.
Lepo bodi,
Lev