Petek je. Ljubljana je Ljubljana. Podam se navzdol po Čopovi in si vtiram pot do "Pasaže", kot Mestno gledališče ljubljansko še vedno imenuje moja stara mati.
Vnaprej nalašč ne preberem dosti o predstavi. Morda mi prijatelj o njej reče kakšno dobro ali slabo, kaj se še spomnim iz abonmajske knjižice, toda ob vstopu se skušam približati nepopisanemu listu. V svojem dnevu izberem uro, ko pustim gledališču, da bodisi piše vame bodisi odstranjuje material in razkrije že napisano, kakor pač nanese. In glej, tukaj je Igralec. Spretno vrti dleto, modro vihti pero. Včasih me preceni. Ne v Svetohlincu, tega znam. Včasih pak.
Nato odmor. Piš hladnega zraka z Nazorjeve me kruto izvleče iz fantazije. Mar ni –? Ampak po drugi strani njen solilokvij! Morda pa le …
Dvig zastora. Drugo dejanje da odgovore … včasih. S sosedom kasneje zagotovo pade kakšen komentar na sceno, vsebine si skoraj ne upava načeti.
Padec zastora. Aplavz. Bis.
Impresija ostane, a ima omejen rok trajanja. Individuum ga ima takega skoraj per definitionem, toda petki se ne ozirajo na definicije. Lik je tisti, ki ostane. Oči. Predihavanje lika s strani igralca. In pogled v pravem trenutku, ki se zareže s tisto neusmiljeno ostrino v globino zavesti.
Hvala Ti za Tvoje fantastično delo in še na mnoga leta!
- Gregor Gajič