Žiga,

dragi igralec in Igralec, spominjam se te, ko si bil star štirinajst let in si igral v osnovnošolski predstavi na Loškem odru pod okriljem gibanja Turizmu pomaga lastna glava. Luštna ekipa in besniška tradicija in dobro vzdušje in zlato priznanje za vse. Takrat si verjetno nisi predstavljal, da boš že čez šest let stal na odru AGRFT-ja in da boš moral peti, plesati, se učiti sabljanja, pravilne hoje in boksa … Seveda ob vseh drugih igralskih veščinah, za katere si mi, navadni smrtniki, predstavljamo, da naredijo igralca. V četrtem letniku gimnazije si že igral v pravi predstavi na odrskih deskah Prešernovega gledališča. Morda je bil to odločilni trenutek, ki te je nagovoril za "sprejemce" na Akademiji. Bila sem na dveh študentskih predstavah in zdelo se je, da ste nepremagljivi. Ekipa. Iz pokovca s stražiške šole si postal fant, dijak, študent, odrasel moški in igralec. Vedno pripravljen na pogovor in na to, da prisluhneš laičnemu razmišljanju o gledališču in doživljanju predstav. Poklicna pot te je zanesla v gledališče v Novo Gorico, za Gorenjce za večerne predstave malo oddaljeno, a navdihujoče. Če gostujete v Kranju, vas vedno pridem pogledat. Pašjon. Brez besed. Bil si ta pravi Kristus. Tako se gledališče že dolgo ni treslo zaradi navdušenja in aplavza. Macbeth: tvoje pisanje z levico po zidu in iskanje smisla na gostovanju v Drami … Realisti – neprecenljivo, smešno, tudi trpko, humorno in neposredno. Potem sem te letos občudovala na gostovanju v Škofji Loki. Vloga, ki si jo naredil v Skrivnostnem primeru ali Kdo je umoril psa, je bila magična. Kmalu po začetku predstave je Žiga izginil in postal – gledališki igralec, persona. Poklon tudi celotni ekipi.

Želim ti še več takih predstav in predvsem – nastopov. V živo. Potrebujemo jih vsi, vi, igralci, in mi, gledalci, da nas gledališka čarovnija ponese v drug svet, drugo dimenzijo. Srečno.  

- Simona Špolad