Noro. Noro mi je pisati to pismo.

S prijateljem sva si že nekaj časa nazaj pogledala predstavo Idioti. Bo-la-nija. Predstava ga je že v svojem načinu obstajanja šokirala. Nagovarjanje občinstva, seks, invalidi, čevapčiči za prave intelektualce – žal jih tisti večer, ko sva bila v dvorani midva, ni bilo – itd. In sem si mislila: take predstave delajo tisti, ki razmišljajo. Uau. Ne vem, ali sem jo razumela.

Po predstavi sva se pogovarjala. On je trdil, da so takšne predstave nesmiselne, zagovarjal je klasično obliko. Jaz sem se mu čudila, kako lahko to misli, ampak ugotovila, da sama ne vem, zakaj se z njim ne strinjam.

Noro, kaj vse gledališče je, kar vsakdanje življenje ni. In kaj vse gledališče ima, kar ima tudi vsakdanje življenje. Veš, kaj sem si želela? Da bi bila lahko na odru in živela s tistimi liki, v tistem svetu. Še zdaj si to želim.

Mej se.

- Katja Predan