Christopher je sedem minut po polnoči na sredi dvorišča gospe Shears našel psa. Mrtvega, okrvavljenega Wellingtona. Odločil se je, da stvar temeljito razišče. Do potankosti, kot to počnejo detektivi. Christopher je star petnajst let, pravijo, da ima Aspergerjev sindrom, sam pa pravi, da ima rad pse, da ima najraje od vsega matematiko in logiko (zna našteti vsa praštevila do 7.507) in da pozna vse države sveta in njihove prestolnice. Ne prenese, bi se ga dotikali, ne razume vicev in metafor in sovraži laži. Živi z očetom, ki mu je povedal, da je njegova mama umrla. Z raziskovanjem primera Wellingtona se mu prek različnih razkritij odpirajo popolnoma neznani svetovi, sam pa je, na sledi za storilcem, prisiljen početi vse mogoče nemogočosti. Med iskanjem morilca presenečen odkriva domače laži, ki v temeljih zamajejo njegov že tako majavi svet, in tako sprejme prvo veliko samostojno odločitev – pobegniti od doma.
O svetovno uspešnem romanu Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa (2003) Mark Haddon pravi, da ne govori o sindromu, pač pa o drugačnosti, o tem, kaj pomeni biti avtsajder.
