Izbrati samo eno osebo iz velike množice zaposlenih v Slovenskem narodnem gledališču Maribor je bilo zame enostavno nemogoče. Zato se ne bom več mučila z izbiranjem med člani ansambla drame, opere ali baleta ter simfoniki; svoje pisanje posvečam celotni ekipi Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru.
Ko pomislim na naše gledališče, se mi v mislih ne prikaže samo ena predstava, en baletnik, operni pevec, koreograf ... Spreleti me občutek. Paleta spominov in čustev. V mislih se mi prikažeta Anton Bogov in Yuya Omaki, kako se na koncu predstave še zadnjič zavrtita in neverjetno visoko poskočita. Vidim rdečo preprogo in hostese v črnih oblekah. Slišim ogrevanje simfoničnega orkestra. Spomnim se modrih odtenkov, ki so prevladovali v scenografiji Rusalke in kajenja v Clugovem Tangu.
Pogrešam gledališče. Celotno vzdušje, utripanje luči, drame, ki jih velikokrat nisem razumela, noro dobro glasbo, umetnike, ki jih pogosto prepoznam med gledalci. Zame je gledališče kraj, kjer si širim obzorja, se oblikujem, ustvarjam mnenja, kjer si polnim dušo s kulturo. In to mi manjka med tem neobičajnim časom, saj posnetki predstav in koncertov preprosto ne dosegajo izvedb na gledališkem odru.
Vesela sem, da sem lahko odraščala ob Slovenskem narodnem gledališču Maribor. Potovanje od Čarovnice Hillary do znamenitega Somraka bogov me je naučilo marsičesa. Med drugim tega, da za popolno izkušnjo gledališča niso ključni le umetniki, ampak so pomembni vsi, ki sodelujejo v ustvarjalnem procesu. Tudi prodajalci kart, natakarji, ki delijo šampanjec na koncu premier, ljudje, ki obračajo note pianistu, tehniki, scenografi, statisti ...
Torej, ekipa Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Vedite, da vas gledalci pogrešamo in nestrpno čakamo, da Vas ponovno vidimo. Čakamo, da nas bo luč na koncu tunela končno dosegla.
- Klara Beton