Ja, kje pa tičiš, bi me zaskrbljeno spraševali prijatelji, če se tako dolgo ne bi videli. Vse življenje me je spremljalo gledališče, od svoje približno odrasle dobe pa sem najbolj prav vaša. Ne morem stopiti v prostore, sesti na sedež, čakati, da se zatemni dvorana in dvigne zavesa, da me odnese in začara in da potem še tedne sanjam in podoživljam predstavo. Tudi v sanjah si nismo mogli zamisliti, da se bo kaj takšnega kot epidemija res kadar koli zgodilo. Pa ne, da nam manjka domišljije, samo misel bi bila preveč absurdna, nemogoča. To nemogoče se nam žal res dogaja. Iz tega nemogočega skušamo iztisniti najboljše. Rada bi se vam zahvalila za vse lepe trenutke, ki sem jih doživela pri vas, in verjemite, da vas ne vidim nič drugače, kot sem vas pred epidemijo, čudoviti in enkratni ste! Srečno in kmalu na svidenje!
- Neja Čop