Ko sem 11. oktobra lani stopila v Moderno galerijo, kjer je pod okriljem festivala Mesto žensk v avditoriju potekal performans Golo življenje, si nikakor nisem mislila, kako globoko me bo pretresel in vplival name. V neprijetno napetem ozračju sobe sem se spraševala, kaj me čaka, saj kljub svojemu zanimanju za umetnost še nikoli nisem bila del publike med performansom. Vso predstavo sem bila popolnoma navdušena nad atmosfero, ustvarjeno v prostoru – kako se je neprijetnost mešala z vonjem po sveže naribanih kumarah in korenju ter z občasnim smehom publike. Dogodek je bil popolnoma drugačen, kot sem si ga predstavljala, nastopajoče so se me dotaknile s svojo surovostjo in neomajno voljo.

Predstava me je pahnila v razmislek o ženskem telesu ter njegovih zmožnostih, vlogi in pomenu v družbi ter medsebojnem odnosu ženske in skupnosti. V meni pa je vzbudila tudi novo zanimanje za performans. Olja, Anita, Kristina, Sara, Anja in Ena, zahvalila bi se vam, saj sem zaradi Golega življenja začela odkrivati in popolnoma drugače razmišljati tako o lastnem telesu kot o performansu.

Globoko upam, da bom čim prej lahko ponovno doživela občutek navdušenja in posledičen večdneven razmislek ob ogledu še kakšne podobne predstave.

- Neža Vengust