Od nekdaj rad zahajam v gledališče. Najraje gledam kak muzikal ali komedijo. Ne maram pa tragedij. Preveč tragične. Zadnja predstava, ki sem si jo ogledal v tržaškem SSG-ju, je bila Stoletje mjuzikla. Res prekrasna predstava. Kasneje sem si ogledal tu pa tam tudi nekatere posnetke na youtubu. Ampak pri virtualnih gledaliških igrah je vedno nekaj manjkalo. In sem razmišljal, razmišljal, razmišljal ... dokler nisem prišel do zaključka, da je to, kar manjka, publika.

Igralci lahko igrajo odlično, scenski efekti so lahko tudi odlični, ampak če manjka publika, se vse spremeni. V gledališču je pomembno tudi dejstvo, da nisi sam. Veliko ljudi gleda predstavo istočasno kot ti, pa ima ob njej lahko čisto drugačne občutke. To lahko imenujemo gledališka magija ... vsi gledajo isto predstavo, ampak vsak vidi svojo igro.

Še nikoli nisem šel sam v gledališče. Vedno sem koga povabil s sabo ali pa sem se pridružil kaki skupini, ker so mi komentarji med predstavo včasih pomembnejši kot predstava sama.

Zdaj pa sem sam doma, na kavču ali pa na postelji. Sam gledam katerokoli reč in res ne vem, komu bi kaj šepnil. S kom bi kaj komentiral, s kom bi sploh užival. To je današnje največje breme, samota.

Dragi sogledalci, upam, da se kmalu spet srečamo v gledališču.

- Nik Emili