Berem vse tisto, česar nisem še nikoli brala, ne na tak način.
Pišem vse resnice in laži, ki sem se jih bala zapisati, da ne bi postale resen res.
Mislim vse odurne in vse lepe misli, za katere se je ves čas zdelo, da jim bom lahko ubežala,
ker so me lovile zgolj po tem t. i. "brlogu" – štorasti besedi, ki zaustavi ritem,
štorasti besedi, pojmu, ki pa sem ga spretno zaobhajala,
saj sem imela oder
– svoj razstavni prostor –
tudi za stvari, ki so nepovabljene na to razstavo kričale izpod preprog brloga, kje si, pridi se soočit!

Nisem čistila, zdaj ribam.
Nisem slišala, zdaj ogluševam.
Nisem videla, zdaj gledam.
Nisem se celila, zdaj se moram roditi.

Ne poznam človeka, ki se ne bi v tem času s čim soočal. Osebno, socialno, družbeno, duhovno, politično, telesno. Vem, da sem le ena izmed mnogih. Ampak ti ne moreš nič namesto mene in jaz žal ničesar namesto tebe. Poleg tega v brlogu po navadi ni prostora za več kot dva človeka, tri, mogoče štiri. In tam distance ni, ker ni mogoča, ker je tesno. Dokler v objemu ne začneš uživati. Vse je iz oči v oči. Tudi z lastnim okostnjakom.

Povabilo k pisanju zapisa iz brloga sem dobila, ker se je neka mlada ženska z navdušenjem odzvala na obisk performansa Golo življenje avtorice Olje Grubić pred malo več kot letom dni v Moderni galeriji v Ljubljani, v katerem sem sodelovala. Takrat s šestimi kilogrami manj, gola, z nogami za vratom in koščena, anoreksična, utrujena in izgorela, podhranjena in slepa, odločena, da nihče ne vidi nič. Da ne vidi niča na skeletu. Vztrajala, da grem na oder, čeprav spadam v brlog. Nisem marala nikogar slišati.

"Predstava me je pahnila v razmislek o ženskem telesu ter njegovih zmožnostih, vlogi in pomenu v družbi ter medsebojnem odnosu ženske in skupnosti."

Tako je zapisala omenjena mlada gledalka Golega življenja, naj jo imenujem, Neža Vengust.

Tudi mene. Pahnila v razmislek o tem, kaj je telo, kaj zmorem z njim narediti, na koliko načinov ga lahko zlorabim, pa se tega niti ne zavedam. Na koliko načinov ga hočem podrediti okolju, družbi, drugi ženski, moškemu, vzorcem in kalupom, lastni negotovosti, strahovom, na koliko načinov ga ne slišim, na koliko načinov je odraz mojih notranjih in zunanjih družbenih teles. Do kod in čez katere meje ga lahko porinem, dokler ne omahne v prepad, ker me je sram priznati bolezen, ker me je sram priznati, da trenutno žal ne zmorem biti kapitalistična produkcijska mašina, niti mašina sama sebi. In ne gre za zunanje telo, gre za notranji brlog. Ki ga nisem več hranila. In ne gre za hrano, gre za vse odnose, svet.

Hvala Olji, Sari, Aniti, Eni in Kristini ter kasneje Lani – performerkam v omenjeni predstavi – da ste me sprejele, brez predsodka. (Tako kot tudi mnogi drugi kolegi iz igralskih vod, ki so nemočni videli in gledali, me sprejeli, a navijali, spodbujali, da se spregledam.) Da niste obsojale mojega telesa, se ga sramovale, da sem lahko, jebiga, šla in prestopila mejo ter ga izpostavila na takšen krut način toliko očem, da sem ga končno uspela zagledati tudi sama, da me niste skrivale pred drugimi ljudmi kot nakazo, se me skušale znebiti. Zahvaljujem se, marsikdo od zunaj bi vas želel morda – nasprotno – raje kregati, zakaj ste sploh pustile bolezni, ki se bolezni ne zaveda – še na pravi način – skakljati po odru gola gola gola vseh kulis in skrivanj, ampak v tem primeru se ne bi nikdar spoznala (sploh pa, saj sem polnoletna, odgovorna sama zase). V gledalčevem pogledu sem zagledala. Sebe. Kakršne se sploh nisem pričakovala. Ogledalo zna lagati, oči človeka ne. Zato mi je bilo kasneje v brlogu, že v spomladanski karanteni, napor ohranjati ta pogled na sebe od strani, se ne izgubiti v brlogu, ko je človek sam s seboj, se soočiti, kot bila bi dva.

Ljuba Neža, upam, da so bili razmisleki v povezavi s telesom ženske in njegovimi zmožnostmi takšni, da napeljujejo k reševanju problemov, ki v zvezi s tem brstijo. Ne le z anoreksijo, temveč z vsem, kajti zavedam se; nikakor nisem središče drugega kot same sebe. Zame je bilo prelomno, ker so me ljudje – od publike do soigralcev – začeli opozarjati; sprejemamo te, ampak to ni dobro zate, pojdi in prezrači si življenje, vzemi tega, česar stradaš.

Anoreksija je bolezen, ki sem se je dolgo sramovala. Tudi zato, ker ljudje pomislijo, da gre samo za željo po telesu manekenke. Na žalost ni tako, kajti potem bi pot do ozdravitve sploh ne bila nobena pot, ampak zgolj le polkorak. Gre za vsa pričakovanja, lastna ali tuja, ki ti oglodajo kosti. Pričakovanja, kaj naj ženska ali moški misli, dela, jé in je, doseže in preseže. Vsekakor vprašanja, vezana na družbo.

Spekter teles v zelenjavnem dogodku Golega življenja vsekakor odpira mnogo vprašanj, a daje obenem tudi nek občutek o, svobode!; kako smo si različni in polni nepopolne polnovrednosti in hkrati, glej, še nekdo je tak kot jaz ali vsaj podoben, s tem, ko se razgali on, se razgalim jaz, s tem, ko se sooči on, se soočim jaz, s tem, ko vidim jaz, on vidi. Vendar ta vprašanja in občutki te svobode ostajajo – kakor je za umetniško delo edino pravilno – odprti in so po navadi zgolj začetek in povod debati. Problemi se rešujejo drugje, kasneje. Tudi jaz anoreksije ne morem pozdraviti – razen da ji rečem živjo – tam na odru, potrebujem tu brlog, vendar mi oder kdaj pa kdaj pomaga, če pomaga.

Nekaj o tem v pripetem intervjuju z gledališkim režiserjem Tomijem Janežičem o psihodrami in ustvarjanju ter umetnosti kot terapiji in zablodah, zmotah v zvezi s tem in tako naprej.

Tkanje bolezni v umetniška dela in performans, uporaba bolnega telesa v umetniške namene in tako naprej ni nič novega ali občestvu nepoznanega. Sama z nastopom v performansu Golo življenje tega sicer nisem želela, vendar se nisem mogla izogniti temu, da bi bilo moje shirano razgaljeno telo performans samo po sebi, in sem se dokaj hitro tega tudi zavedela, morda prvič, odkar se je bolezen pojavila (pa spet izginjala) na tako brutalen način. In v trenutku, ko sem se zavedela, sem upala in zaupala, da bo nekomu ta moja izkušnja morda sprožila kritični razmislek, ne samo o meni in moji okostnjakinji, temveč o svetu širše. Če lahko z anoreksijo prek umetnosti spregovorim o vsem, kar ta bolezen je, in o njeni stigmi, bom to storila, ampak nikoli več tako, da bi se uporabljala in zlorabljala do izstradanosti, bodisi na odru ali v brlogu, po nesreči ali s strategijo ter konceptom.

Obstajajo pametnejši načini. V performansu Moje telo, moja kletka smo s Tomažem Gromom in Varjo Hrvatin to storili z zvokom.

Toda brez izkušnje Golega življenja in še česa v tistem času, obdobju svojega življenja, o tem danes ne bi znala misliti, pisati, govoriti na ta način.

Zdaj pa grem nazaj v brlog, lizat rane, da se okrepim. In brez skrbi, nisem – ker ne morem biti – imuna na vse to, kar se dogaja zunaj njega, in na lakoto po odprtem druženju, ki se prebuja, in na zatirano kulturo, ki bo eksplodirala ob prvi pravi iskri, ko se spet spusti kisik v organizem njenih pljuč, in na svobodo govora in gibanja in avtonomije, ki jo napadajo, omejujejo, in na epidemijo, ki jo zlorabljajo v politične namene, in na vse mrtve, ki jih je virus pokosil, in na vse življenje, ki nas čaka, če zdaj začnemo poslušati telesa drug drugega in telo sveta, če zdaj, v tem trenutku, nehamo posiljevati naravo, če se zamislimo o duhu tega časa, o naravnanosti ljudi, prioritetah in vrednotah. Tale karantena nikakor ni brlog spanja zimskega medveda, delo je, težko delo. Razmislek je, soočenje, ki mu morajo slediti dejanja. Prava.