Slovenski gledališki svet premore veliko odličnih osebnosti, tako igralcev na odru kot tistih, ki delujejo v zaodrju in niso igralci, a prispevajo k temu, da gledališče deluje.
Že od otroških let sem ljubiteljica gledališča, predvsem kot obiskovalka. Včasih, ko sem poučevala, sem kakšno zadevo režirala v gledališkem krožku pa tudi zunaj njega. Pred leti, ko sem se vpisala na magistrski študij, sem napisala tudi seminarsko nalogo o primorski gledališki dejavnosti. Oh, koliko lepih trenutkov sem preživela v gledališču. Gledališču se moram pravzaprav zahvaliti za magisterij iz sodobnega slovenskega romana. Leta 2005 je bila v Sežani premiera predstave Kako smo ljubili tovariša Tita, ki je bila velika uspešnica. Svojega moža Davida Terčona, ki je bil v tej predstavi šepetalec, sem večkrat spremljala na gostovanjih po Sloveniji. Medtem ko je tekla predstava, sem prebirala slovenske romane in se odločila, da združim prijetno s koristnim. In uspelo mi je!
V tem času, ko smo oropani gledališkega sveta v živo, sem se spomnila številnih srečanj z igralci in igralkami. A izpostavila bi dve, ki sta me zaznamovali. 2. in 3. junija 1989 sem se udeležila 17. srečanja pesnikov in pisateljev začetnikov v Novi Gorici. Takrat je mojo poezijo prebirala igralka Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica Nevenka Vrančič, za kar bi se ji želela zahvaliti, saj nikoli nisem imela priložnosti za to. Moja ustvarjalna pot pa je povezana še z eno igralko, to je Milada Kalezić, ki je interpretirala poezijo Vrvohodcev (Magdalena Svetina Terčon, Albert Halasz, Simona Solina), na zgoščenki Dua Ponte – uglasbene poezije iz pesniške zbirke Vrvohodci. Tudi njej bi želela posredovati zahvalo.
Na gledališče me veže še ena prijetna izkušnja. Pred leti sva z mamo obiskali eno od gledaliških predstav SNG Nova Gorica. Mama ima težave z alergijo, zato sva morali predstavo zapustiti. V preddverju gledališča sva naleteli na tehnike, ki so dežurali na predstavi. Prijazno so se ponudili, da bodo mami delali družbo, jaz pa sem se lahko vrnila v dvorano, da sem si predstavo ogledala do konca. Neprecenljiva izkušnja.
V zadnjem letu sem gledališke predstave spremljala zgolj na spletu in lahko rečem, da je brez 'živega' gledališča moj svet črno-bel. Želim si spet večerov v barvni paleti igre.
- Magdalena Svetina Terčon