Tovariši, se še spomnite besed predsednika Danila Türka ob 70. obletnici ustanovitve OF? V njegovih besedah leži upanje, s katerim naslavlja slovenski narod, da v odločilnem trenutku svoje zgodovine prelomi s svojo pasivno preteklostjo.

Prav upor, ne glede na številne polemike, ki pritečejo dotičnemu prazniku, naj bi bil največji tovrstni prelom. Danes še kako potrebujemo ta prelom. Potrebujemo nove koreografije, samostojne koreografije, s katerimi bomo lahko plesali skozi življenje. Koreografije, s katerimi se bomo uprli vsem napovedanim rezom, vsem med vrsticami zapisanim apelom gospodarjev. Koreografije, s katerimi bomo lahko plesali in ne kot zombiji životarili po »Trierjevi Evropi«. Ne želimo si je. Nočemo je. Nasprotujemo tudi kolektivnim koreografijam, discipliniranim telesom vojaške diktature. Ne, naslavljamo drugačne koreografije. Koreografijo, ki se upira disciplini. Koreografijo, ki jo naslavlja in se ji poklanja tudi letošnji mednarodni dan plesa. Koreografijo sodobnega plesa. Ne glede na to, da se temu dnevu letos Prešerna Ana poklanja predhodno. In ne glede na to, da bi bila lahko na tem mestu upravičeno kritična do dogodka, do odločitve in njenih konsekvenc, ki relativizirajo sam ples. Ne, vse te črne misli, ki mi rojijo po glavi, bom zavestno opustila. Vehementno blatenje ne bi pustilo nobene sledi. Izničilo bi tisto nevidno potencialnost, ki jo lahko v dogodku prebiramo. Med vrsticami seveda.

Paradoksalnost poklonu plesa je vpisana v vse nedavne dogodke; spoznanje, da Center sodobnih plesnih umetnosti še dolgo ne bo zaživel; strateško onemogočanje delovanja vseh prekernih delavcev, poskusi utišanja umetnosti ... Na drugi strani pa množica nasmejanih obrazov, ki spremljajo plesno povorko Prešerne Ane. Množica tistih, ki bolj ali manj posrečeno izvajajo svoje male koreografije, in množica tistih, ki ob gledanju poplesujejo v ritmu. Vse več jih je. Vse več tistih, ki nastopajo, in vse več tistih, ki jih spremljajo. Mojo pozornost pritegnejo predvsem nenapovedane intervencije plesalcev iz plesne skupine Mana in Umetniške gimnazije, učenci ŠUGLE III v sodelovanju s KUD Ljud pod vodstvom Vite Osojnik. Vsaka njihova zareza v prostor bi zaslužila več pozornosti. Pomislim, kako lepo bi bilo, ko bi dejansko zaplesala vsa Ljubljana. Vsa Slovenija. Ko bi imel ples moč, da bi nagovoril celotno občestvo. Bi lahko te nasmejane, sproščene obraze prebirali kot subjekte upora? Prešerna Ana pleše danes za jutri: V pozdrav novega »upora proti okupatorju«. Ko bi le ples dejansko prekril vse javne površine. Ko bi nasmehi zamenjali mrke poglede, zamajali vse slabonamerne in bolne poteze naše vlade. Namesto orožja, tankov, vojske, vojaških koračnic, poslušnih in vodljivih posameznikov bi izumljali in se prepuščali neki drugi koreografiji. Koreografiji po lastnem izboru.

Morda včasih nerodni, spodleteli in lomljeni plesni koraki, gibanje iz notranje nuje, a še vedno gibanje, avtonomno in z dvignjeno glavo. Užitek v plesu. Ponos namesto sramu. Boj namesto uklona. Emancipacija? Iz pasivnih konzumentov spektakla v aktivne in avtonomne koreografe! Koreografe boljšega življenja. Na tak način, tovariši, se lahko ponovno upremo okupatorju.