Odgibana zgodba o prijateljstvu in moči

Tokratna uprizoritev je intimnejša; čeprav se poslužuje akrobatskih prvin, se v ospredju pojavi gibalno pripovedovana zgodba o dveh mladostnih prijateljih. Očaranost z gibom in gibalnimi zmožnostmi se delno prenese na soplesalca – Hedija Thabeta, ki se prav tako ukvarja z cirkusom in akrobatiko, a je po bolezni ostal brez noge.

Bolze in Thabet se v predstavi Ali ukvarjata s telesom, njegovimi podobami, zaznavami in srečanji dveh teles. Zdravo in hendikepirano telo, oba izredno izurjena, gibljiva in akrobatska, tvorita izjemen plesni duet. Na oder plesalca vstopita z berglami, ki izenačijo funkcionalnost njunega telesa. V hitrem tempu kroženja po odru vzporejata telesi prek hoje (vzporedna hoja, eden za drugim, spretno menjavanje pozicij), jih podvajata, združita v zaznavo enega telesa in razdvajata. V šibki odrski osvetlitvi, polni senc, ter usklajeno oblečeni v črne hlače in belo srajco se telesi prikazujeta kot enaki, obe funkcionalni, močni in akrobatsko gibljivi. Sodelovanje teles postane vedno bolj divje in nebrzdano, bergle se uporabljajo kot sredstvo za vzpostavljanje različnih načinov hoje, premikov, skokov. V naraščajoči hitrosti gibov bergle kot pripomoček spremenijo dojemanje telesa; v nežni osvetlitvi luči na sredini odra in v temnih sencah naokoli telo dobi drugačne podobe, nenavadne, bližje živalskim kot človeškim. Spretna uporaba bergel spominja na podivjano in borbeno štirinogo žival. Igra med telesoma tako predstavlja tudi igro z našo zaznavo podob obeh teles ter nas med drugim postavlja pred vprašanje dojemanja hendikepa: "Smo Thabetija zaznavali kot veščega gibalca ali smo s presenečenjem zrli na zmožnosti človeka brez ene noge?" Temo telesnih omejitev je sicer na Mladih levih le dva dni prej na svoj način predstavil tudi Primož Bezjak v predstavi Invalid.

Spreminjanje telesa v živalsko podobo morda asociacijsko napelje na uprizoritev Self Unfinished, v kateri Xavier Le Roy giblje telo v nenehno spreminjajočih se oblikah, nekatere od njih pa prevzamejo podobo živali, a pri Bolzu in Thabetu ni takšnega prelivanja, podobe niso poetične, temveč prizemljene, močne in trdne, njuna "živalska telesa" izražajo presežek energije in bojevitost. Slednja se kmalu usmeri v drugega. Njun odnos se sprevrača v izzivanje, merjenje moči, boj za prevlado, pri tem pa vseskozi niha med bojevitostjo in igro. Vmesne pomiritve prekinjajo oster in usmerjen ritem ter v eruptivnost in faličnost moške igre dokazovanja vnašajo prijateljsko, nežnejšo plat sodelovanja dveh teles. Ta se stopnjuje v še večji meri izpostavljeni igri z gledalčevim zaznavanjem – v duhovitem prizoru na stolu, kjer je trup enega plesalca za drugim, igra pa se osredotoča predvsem na kombinacije nog plesalcev. Gledalčevo percepcijo plesalca nadzorujeta in usmerjata s pozicijami rok in nog, s pomočjo obračanj trupa ter z vihanjem ene ali dveh hlačnic (goli ali oblečeni nogi naša percepcija prisodi k istemu trupu; tretja noga je tujek). V preiskovanju variacij, kaj vse lahko vidimo iz različno postavljenih in sestavljenih teles dveh posameznikov, ter z nežnejšo, umirjeno energijo in jasno razvidno psihološko bližino plesalcev se predstava izrazi v novi kvaliteti. Drugače kot v prvem, bojevitejšem in divjem delu predstave, se tu izrazi neverjetna bližina in ljubezen plesalcev, sicer mladostnih prijateljev.

Uprizoritev, ki kot simbol jin-jang združuje moško eksplozivno moč z bližino, naklonjenostjo, ljubeznijo in pomočjo, je tako himna prijateljstvu. In širše: je opomin o enakosti posameznikov, praktičen prikaz medčloveške pomoči in podpore, je spodbuda k razvijanju naših zmožnosti in ohranjanju volje, zavračilo stereotipnega dojemanja telesa, napotilo na vpraševanje zmožnosti telesa in omejitev hendikepa ter je prepričanje v komplementarnost živih bitij. Verjetno pa še mnogo več. Bolze na koncu obsedi v središču prostora, Thabet brez bergel poskakujoč na eni nogi odide – a zdi se, kot da leti.