Takoj pa, ko želimo te podobnosti zagrabiti, se pojavijo težave, saj sta si, kot bomo videli, predstavi celo bolj kot v temi in sporočilu blizu po minimalnih odrskih sredstvih, po katerih posegata za dosego (vsaka sebi lastnega) učinka. V Bezjakovem primeru glavnina predstave poteka pod enakomerno nevtralno lučjo, dogajanje regulira sam s pomočjo osebnega računalnika in prostovoljcev, ki jih izbira iz publike. V enem prizoru se mu pridruži celo kontrabasist. Bolze in Thabet pa svojo intimnejšo atmosfero čarata z nizko lučjo ob pomoči preprostega stropnega svetila in lesenega stola.
Invalid je odrska eksplikacija (razmeroma) zdravega posameznika, ki želi s pretiravanjem - postopno »amputacijo« okončin – pokazati na gibanje želje po (uspešnem) udejstvovanju v poklicu plesalca, ki zaobrne običajno lestvico vrednot, kjer je ponavadi na samem vrhu zdravje. Performerjevo spreminjanje v vse bolj nebogljenega invalida zmanjšuje njegovo sposobnost izvajanja iste koreografije, ki je zaradi naraščajoče stopnje hendikepa izvedena vedno bolj okrnjeno, to pa zmanjša njegovo vrednost na trgu dela, postaja ne-vreden, in-valid. Vseskozi spremljajoč zdravniški diskurz opozarja na plesalčevo neprestano trgovanje z lastnim zdravjem, ki je največja vrednota in vrednost v njegovem poklicu, hkrati pa je kot plesalec primoran v konstanten hazard z njo. »Aktivno pleše in to vseeno počne«. Bezjakova izjava je skoraj perverzno pretiravanje na meji korektnosti, saj odrski odsev realnih težav s pogačico postane kar samovoljna izguba okončin na odru. Ta akt pretiravanja nazorno ponazori realno agonijo bolečine in truda, saj se ti v neskaljeni obliki očividno ponovno telesno manifestirata na samem odru. Hkrati pa je odrska amputacija tudi simbol za hendikep poklica, pri katerem je vrednota zdravja paradoksno situirana.
Po drugi strani pri duetu Ali, čeprav je eden od nastopajočih (Thabet) brez noge, nikakor ne gre za predstavo o invalidnosti, še manj o hendikepu. Kljub temu, da invalidnost realno obstaja, ni v oči bijoča, saj jo popolnoma zasenčijo neverjetne figure, ki jih izvajata plesalca. Pri tem pa manko nikakor ne ostaja skrit ali zakrit – nastopajoča ga eksplicitno izrabljata za ustvarjanje nenavadnih unikatnih učinkov, ki telesi prepletajo v enoten organizem. Neredko izpeljeta popolnoma komične učinke, pri čemer gledalec nikoli nima neprijetnega/nekorektnega občutka, da se smeje hibi. Saj hibe dejansko ni (videti). Uporaba ortopedskih pripomočkov ni zgolj »bergla«, pomagalo v negativnem smislu, ampak proteza, ki omogoča nove načine gibanja, nadgradi zmožnosti, česar se oba performerja poslužujeta enako. Nasprotno kot pri predstavi Primoža Bezjaka gre tu za sestavljanje teles in ne razstavljanje, dodajanje k telesu (s pomočjo telesa drugega, pomagal, fizičnih zmožnosti, spretnosti in nenazadnje iluzij in domišljije), ne pa odvzemanje. Problem »hendikepa« in »invalidnosti« je vselej že odpravljen, »hiba« postane (vsaj odrski) privilegij.
Medtem ko se za Bezjaka osrednja tema vrti okoli osebnih izkušenj in travmatičnega odnosa do poškodbe in jo reflektira s pozicije (bolj ali manj) zdravega posameznika, pa je v predstavi Ali travma že zdavnaj premagana in se osrednja tema premešča na odnos med odrska protagonista oziroma prerašča v metaforo za nekaj splošnejšega, kar ni nujno povezano s hendikepom. Nastopajoča sta si (vsaj ko se pojavita skupaj) v vsem enaka. Če naredi premet čez bergle najprej Bolze in pristane na dveh nogah, ga naredi tudi Talbet in pristane na eni. Prenašanje teže od enega plesalca do drugega v stilu kontaktne improvizacije nikoli ne zabrede v nestabilnost, tudi pri figurah, kot so obrati ali pa dvigovanje partnerja, ne. Izredna virtuoznost ni sama sebi namen, ampak ustvari krhko ravnotežje, za katerega ni nič bolj kriv prvi kot drugi protagonist in je popolna metafora vzajemnega enakovrednega prijateljskega odnosa. Šele ko na koncu predstave Bolze obsedi na stolu, Thabet pa se po eni nogi brez bergel prebija z odra, se hendikep prvič pokaže, pri Bolzeju v njegovi imobilnosti in osamljenosti na sredini odra, pri Thabetu pa v nestabilnem gibanju brez opore. Ljudje smo pač drug drugemu bergle, največji hendikep pa je osama.
Predstava Primoža Bezjaka je nastala pod okvirjem Vie nove (projekt Vie negative, ki naprej razvija nekatere prizore iz Sedmih grehov), zato nekoliko provokativen pristop v celotnem kontekstu ni nenavaden, nikakor pa ga ne moremo reducirati na roganje resnično telesno depriviligiranim. Mejna korektnost je integralni del učinka te predstave. Po drugi strani se predstava Ali dotika odnosa med glavnima protagonistoma, ki ima temelj realnem življenju. Ali je predstava o prijateljstvu kot odnosu med enakovrednima avtonomnima subjektoma, v kateri postane telesni manko integralen del predstave, ne da bi tam žarel kot odprta rana, ki kliče po sočutju. Njuna metoda pri problemu korektnosti je bila tako ravno preseganje tega sočutja, ki lahko zaduši pogled na sočloveka.
Primerjave obeh predstav nisem izvedla z namenom, da bi očrnila eno izmed obeh predstav, saj se mi zdi, da pri tej primerjavi obstaja še posebej velika nevarnost za preveč površinsko zvajanje na pravilno in nepravilno, korektno in nekorektno. Naj bo ta primerjava zgolj moja osebna vaja o vključujoči razliki. Ne ali – in.
***
ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.
Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.
Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov