Njegov užitek izžareva v igrivi nepretencioznosti, odprtosti v komunikaciji s publiko in očarljivi prezenci, ki jo vzpostavlja na temelju enakosti človeških bitij, tega kar nas povezuje – telesa, s katerim zaznavamo svet okoli sebe in nanj tudi reagiramo. Njegovo telesno, gestikularno in mimično izhodišče seveda ni presenetljivo ob podatku, da Houben poučuje igro na šoli Jacquesa Lecoqa, igralca, ki je razvijal metodo fizičnega teatra prek študija gibanja in mima. Tudi Houbenov gib in mim sta izvedbeno perfekcionistična, a hkrati preprosta, vsakdanja in prav zaradi tega učinkovito prepoznavna.
In kako nas Houben popelje skozi predstavitev virov človeškega smeha? Ali ga lahko umestimo ob bok monokomedijam, ki v slovenskem prostoru zbujajo salve smeha? Popularni Čefurji raus!, priljubljeni Zijah A. Sokolović in številne uspešnice komercialnega teatra od Jamskega človeka do recentnejših komedij znanih televizijskih »fac« (Zmago Batina - Bojan Emeršič, Fotr - Lado Bizovičar, Penisov monolog - Jernej Kuntner, Od boga poslan - Matjaž Javšnik, igd. – in googlajte dalje). Od naštetih bi skupaj dobili kvečjemu pašteto, osnovni recept za različne okuse pa je: smeh, ki očitno vedno in povsod privablja številčno in široko publiko (pa kljub temu - ali ravno zato -, da je življenje včasih tako prekleto nesmešno, celo žalostno) in koncept enega igralca (kontrapunkt številčno zasedenemu avditoriju, uspešnost komplementarnosti ali »nasprotja se dopolnjujejo«).
In kako od tu naprej? Glede na to, da je vsa pozornost usmerjena v eno samo osebo, je pomembno, kaj in kako bo ta oseba govorila ter počela. Nikakor torej ne gre zanemariti vsebine in forme – izraznosti, prezence, izžarevanja monokomedijanta. Ločnica med poplavo »špasnih« in »inteligentnejšimi« monokomedijami se na tem mestu vzpostavlja z izbiro materiala – situacij in načinov njihove predstavitve. Komercialna gledališča recept dopolnijo takole: vsebino napiše tekstopisec, ki zna učinkovito zložiti šale in trike, na katere se lahko odzovejo vsi in takoj. Pri tem se poslužujejo vselej podobnih vzorcev, očitnih in potenciranih stereotipizacij ter poudarjajo karikiranje tipičnih potez. Drugo sestavino se pogosto izbere tako, da publike dejanska oblika prisotnosti igralca na odru ne zmoti pri njeni že vnaprejšnji naklonjenosti. Druge monokomedije (npr. zgoraj omenjeni Čefurji in Zijah A. Sokolović) se s tem ne zadovoljijo; situacije ponujajo kot večplastno razumevanje, namesto karikiranja in pretiravanja v ospredje stopi nevsiljivo in pronicljivejše opazovanje lastnega in tujih življenj, ki smehu podvrže realnejše zgode in nezgode nas vseh.
Obstaja torej nekaj monokomedij, ki ustrežejo, vsaj delno, tudi zahtevnejšemu gledalcu. Forma postavlja monokomedijanta pred težak položaj, saj pritisk pričakovanj, da bo s svojim nastopom zabaval in nasmejal publiko lahko poruši spontanost. Prizadevanje lahko pelje v predvidljivost; za vse okuse nekaj ali »ziher je ziher« pozicija vpelje tudi znotraj inteligentnejših predstav nekaj »na prvo žogo« trikov, ki pa lahko, kadar igralec ne nastopi pristno in z dovoljšno mero odprtosti do publike, nasprotno, od pričakovanega ustvarijo distanco med občinstvom in igralcem.
Houben se temu precej uspešno izogiblje. Sprehod skozi »master class« smeha vodi tako mojstrsko, da tudi ob vnaprejšnji napovedi trika ali šale ne pokvari dojemanja tega. Njegova gestikularna in mimična izvedba je namreč koncipirana popolnoma naravno, preprosto in s premišljeno odmerjenimi in izvedenimi minimalističnimi poudarki, ki vzbudijo razliko med banalnostjo in učinkovitostjo. V ozadju lahko prepoznamo strogo oblikovane premike telesa in izraza, ki ne silijo v ospredje s svojim obvladovanjem, ampak omogočajo poglobitev Houbnove eksistence in prisotnosti na odru. Ta omogoča verjetno, prepričljivo predstavljanje izbrane materije in pristno komuniciranje s občinstvom. Delno gledališka lekcija smeha, delno antropološka lekcija o ljudeh redko zapade v poučevalno in razlagalno zabavljaško predstavljanje, kajti ravno z določeno naivnostjo v pristopu, ki temelji na izredni Houbnovi prezentnosti in ne na naučeni snovi (a saj ta »snov« tudi izhaja iz njegove življenjske prezentnosti, ki je priča življenju in ljudem ter s katero ga je pretvoril v material predstave), z odprtostjo do občinstva ter izredno in previdno dozirano telesno in mimično izraznostjo Houben zadrži pravšnjo mero igrivosti v pripovedovanju in prikazovanju. Brez pretiranega karikiranja, s tekoče vodljivo linijo med posameznimi zgodbami in »skeči«, ki jih povezuje telo, njegove pozicije, način gibanja in pomeni (človeška evolucija, povezava vertikalnosti človeškega telesa in njegovega dostojanstva, različni načini hoje, kako se različne misli in občutja izražajo na telesu in izrazu, kaj predstavljajo različni deli telesa, nerodnosti, nesreče in spotiki, vpliv konteksta), premišljenim ritmom med smehom in sprostitvijo, je Houben našel dovolj učinkovito mesto med življenjem in odrom, ki v večini primerov povzroči pričakovano reakcijo publike in dovolj pogosto zapelje tudi publiko, ki ne pada le na poceni trike.
***
ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.
Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.
Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov