Nika Arhar, SiGledal, 12. 9. 2012

Cie La Passionata Svironi: ženske skrivnosti in miniaturne hiške

Francosko-izraelska skupina Cie La Passionata Svironi, ki jo je leta 2003 ustanovila Michal Svironi, igralka, avtorica in režiserka, ki se je izobraževala tudi v plesu, klovnovstvu in cirkuških veščinah, bo na festivalu Lutke 2012 predstavila čokoladno predstavo Ženska, ki preveč diha! in interaktivno ulično-žepno predstavo Soseska.

foto Arhiv LGL

Koliko je načinov uporabe čokolade?

Kot dokazuje Michal Svironi, je čokolada lahko odličen material za oblikovanje. Igralka, ki v roki drži rjavo gmoto čokolade in jo nenehno preoblikuje v dve telesi različnih pozicij in položajev ali drugo obliko, ki izpostavlja posamezen, situaciji ustrezen pomen (pogosto kar seksualen namig), v predstavi Ženska, ki preveč diha! pripoveduje zgodbo o luknji brez dna, o strastni, nikoli zadovoljeni ženski. Seveda pa tudi o moškem, brez katerega ni ne njene žalosti ali jeze, ne njenega veselja in ekstaze. Kje ženska išče svoj smisel? Sladki afrodiziak predstavlja tako ljubezen kot erotiko. In predstava Michal Svironi je zgodba užitka, kateremu se lahko gledalci zgolj prepustijo. »Tarča smisla« je seveda tako »nesmiselna«, da je vse skupaj odličen material za komedijo, duhovito in opolzko zgodbo brez zadržkov, nekakšen lutkovni standup igralke, umeščen v bar Daktari.

Igralka (in avtorica predstave), nastanjena čepe v veliki dojki, z ravno pravšnjim ravnovesjem med sladkim slaščičarskim priokusom in erotičnim kontekstom, se nenehno poigrava z omenjeno »sladko razvado« ženske – moškim, odnosi med spoloma in erotiko ter predvsem ženskimi »skrivnostmi« na tem področju življenja – strastjo, iskanjem ljubezni, zadovoljstva in izpolnitve. Brez nepotrebnih besed, vse bistvene odnose prikaže zlahka transformirajoči se material med njenimi rokami, ki ga hitro preoblikuje v telesa, ki izražajo željo, eruptivne falične simbole, ali ga uporabi s poudarki na simbolnih pomenih, ki jih nosi že sam po sebi – čokolada, ki teši »lakoto«, pomirja žalost in zapolnjuje luknjo samote. Z zvoki, iztisnjenimi z dna ženske želje, Svironi še poudarja provokativnost in obscenost čokoladnih podob ter spodbuja občinstvo k smehu, medtem ko simbolično simulira fizično združitev moškega in ženske.

V preobleki komične erotike se v predstavi Ženska, ki preveč diha! Michal Svironi v osnovi loteva tematike, ki jo je zanimala že v predhodni predstavi Moški, ki (ne) diha (The Man Who Breathes (No)), pri kateri gledalca vabi k spraševanju, kako se soočiti z izgubo ljubljenega. Za predstavo jo je navdihnila resnična zgodba njenih starih staršev – kmalu po smrti njenega dedka se je njegova žena in Michalina babica odločila, da mu sledi. Njuno zgodbo je Svironi oblikovala v intimno raziskovanje svoje družine in lastnih občutkov ter se podala na področje najbolj občutljivega, zasebnega dela naših občutij, na presečišče vprašanj o smrti, odsotnosti, izgubi in idealni ljubezni. Čeprav je atmosfera te predstave povsem drugačna, kot jo avtorica gradi v predstavi Ženska, ki preveč diha!, v obeh najdemo podobne motivne poudarke, ki pa so v prvi osvetljeni otožneje, v drugi pa obarvani z zabavljaško ironijo nad skritimi ženskimi strastmi in igrivo podobo stereotipnih spolnih značilnosti.


foto arhiv lgl
Če bi bila želva ...

Prostor intimnosti v drugačnih odnosih zaznamuje tudi predstavo Soseska iste avtorice, ki bo začasno (13. in 14. septembra od 17.00 do 18.00 in od 18.30 do 19.30) postavljena na Mestnem trgu pred Magistratom. Tam bodo obiskovalce pričakale majhne hišice, znotraj katerih vlada poseben lutkovni svet. Vanj lahko obiskovalci vstopijo z glavo in tako pokukajo v intimo stanovalcev ter se srečajo z ostalimi obiskovalci. Glavni prebivalci teh lepo urejenih domovanj so seveda male lutke, ki jih vodijo roke in glave igralcev.

Kot pravi avtorica, je do predstave vodila njena želja po alternativnem mobilnem domu, saj je deset let preživela brez stalnega prebivališča med Izraelom in Francijo. Miniaturna hiška, ki jo je sprva ustvarila za solo Talking heads na Festivalu žensk leta 2008, je vzbudila veliko radovednosti in projekt je razvila v sosesko sedmih miniaturnih hiš, od katerih vsaka nosi svoj poseben svet. Obiskovalce igralci povabijo, da z glavo vstopijo skozi to namenjene »vhode« in sodelujejo v kratkih prizorih, kjer so hkrati igralci in glasbeniki. Takšna interaktivnost in mešanica različnih žanrov (v Soseski lutkarstva in klovnovstva ter miniaturnega – žepnega in uličnega gledališča) je tudi sicer značilna za avtorico in njeno skupino (v tej sodelujejo umetniki različnih profilov), ki na podlagi zgodbe ter z interaktivnim vključevanjem gledalcev razvija vizualno in multimedijsko pokrajino s preizpraševanjem meja med instalacijo, lutkovnim gledališčem, plesom in cirkuškimi ter klovnovskimi spretnostmi.

Z miniaturnimi domovi sredi javnih urbanih prostorov ustvari privlačen kontrast med hrupnim mestom in intimnim prostorom, kjer se fizični bližini in sodelovanju med obiskovalci in igralci ne moramo izogniti. Čeprav je vnaprej pripravljenih večje število zgodb in poetičnih situacij za vsako hiško, je realna in konkretna interakcija tista, ki določa vsakokratni prizor, ki ga igralci z improvizacijo prilagajajo aktualni situaciji in dogajanju znotraj hiške. Ob gostovanju po različnih državah in festivalih avtorica pripravlja tudi nove prizore, posebej narejene za posamezno lokacijo ali koncept festivala. Predstava se tako nenehno razvija, število možnih zgodb in situacij znotraj posamezne hiške pa narašča. To je tudi ena izmed želja avtorice – ob potovanju miniaturne mobilne soseske in sodelovanju obiskovalcev in ustvarjalcev iz različnih držav zbrati čim več novih zgodb s celega sveta.

Festival Lutke

Povezani dogodki

Nika Arhar, SiGledal, 24. 8. 2012
Igriva pokrajina med animiranim in zračnim telesom
Nika Arhar, SiGledal, 8. 10. 2011
»To je stoodstotna resnica. Načeloma.«