Nika Leskovšek, SiGledal, 29. 8. 2010

In-validnost osebne investicije v umetnost

KRITIKA (Primož Bezjak, Bojan Jablanovec: Invalid)- On pa še kar naprej pleše.

Osnovna problematika, ki jo v svojem delu zastavlja Primož Bezjak, sicer plesalec in igralec (morda bolje: performer), nakazuje že paradoks v naslovu: plesni solo Invalid. Kako torej funkcionira v svojem mediju nekdo, potem ko nepričakovano izgubi osnovno orodje svojega delovanja. Ali v danem primeru: kako funkcionira plesalec, potem ko ga je izdalo lastno telo.

Predstava nastaja kot vpogled v performerjevo zasebnost, kar posameznikova zdravstvena kartoteka gotovo je, s katero prezentira svoje zasebne težave in jih na makroravni predstavlja kot širšo problematiko družbe v razčiščevanju (nezaželenega, celo škodljivega, umetniškega) delovanja enega njenih organov v kontekstu celotnega organizma.

Performans je izveden v nizu petih plesnih repeticij ali, bolje, demonstracij različnih stopenj invalidnosti, ki jih spremljajo opisi vzrokov poškodb in poročila zdravniških izvidov s skopimi in suhoparnimi diagnozami, varno zapakiranimi v strokovne termine.

V prvi fazi Bezjak izvede plesni fragment s skoraj geometrično koreografijo in svobodno razpetimi gibi ter maksimalno izrabo prostora v vseh smereh neba (koreograf je bil Gregor Luštek). Nadaljnja usoda pa mu vedno bolj zapira osnovni medij delovanja prav zaradi prostočasnih dejavnosti (pohodništvo, vožnja z mopedom, igra odbojke) navadnih smrtnikov, s katerimi nabira svoje bojne rane. Razpira pa več vprašanj, povezanih z osebnim odrekanjem umetnika in kontraproduktivnostjo tega "življenjskega stila".

Medtem v poročilih o njegovi zdravstveni kondiciji še naprej prakticirajo "konzervativno zdravljenje" in priporočajo bandažo, sporočajo nadnapisi. Natančno to Bezjak s pomočjo občinstva tudi stori, ko si spodveže ud za udom, a ironično tako, da boleče izpostavi vse načete sklepe. V vsaki od nadaljnjih faz repetira isto koreografijo, a vsakič z udom manj.

Bezjak v sodelovanju z Bojanom Jablanovcem ponovljivosti forme ne poskuša niti zamaskirati, a ta niti ni toliko bistvena, čeprav v svoji predvidljivosti povzema nezaustavljivost poškodb in progresivnost nezavidljivega telesnega stanja v primeru nadaljnjega umetniškega izpostavljanja. Prej je pomembna primerjalna analiza, ki jo omogoča sosledje telesa v različnih fazah fizične degradacije (ne nazadnje tudi staranja, saj je kratkotrajnost profesionalne kariere plesalcev splošno znana).

Medtem ko se v prvi fazi (ki jo odpleše brez leve noge) pozornost preusmeri na golo fascinacijo nad "drugačnim" telesom na odru (gola grozljivost in obenem privlačnost drugačnega, na kateri gradi marsikakšen tip novodobnega gledališča), je v naslednji stopnji, kjer "odrezanemu" levemu kolenu doda še desni komolec, že opazna kastracija umetniške integritete. Performerjeva zazrtost nekam v horizont (želje ali misli) ni več podaljšana v neskončnost s pomočjo giba roke, ampak je radikalno spodrezana z nikamor molečim štrcljem, oropana vse dimenzionalnosti in umetniške širine, prostor njegovega delovanja pa se – fizičnim omejitvam primerno – oži. Sočutno pa ga podpira zlomljena glasba Tomaža Groma na godalu.

V vsaki od naslednjih faz se pozornost gledalca preusmerja stran od umetniških intenc (zgolj) na onesposobljenost telesa, ki mukoma, a trmasto vztraja v svojem početju in pri tem na gledalca učinkuje vedno bolj mučno. Glede na Bezjakovo zdravstveno stanje pa bolj in bolj spominja na radikalen body art.

V toku predstave postaja plesalec vse bolj odvisen od pomoči naključnih gledalcev. Izgublja nadzor nad njenim potekom in lastnim telesom (kar je na primeru plesa, ki konvencionalno predstavlja – umetniško – obvladovanje čez mero natreniranega telesa, še toliko očitneje). Dokončno nebogljenost v prisilnem jopiču svojega disfunkcionalnega telesa pa groteskno izpostavi v zadnjem prizoru, zdaj že s prevezanimi vsemi štirimi udi, ko ga degradiranega na nivo maskote (in za nameček še ovenčanega s perjanico) dobesedno pita ena izmed gledalk. Z odra ga morajo nato seveda odnesti.  

Bezjak v Invalidu izpleše boleče učinkovito podobo in-validne osebne investicije v utopične (družbenokritične) umetniške projekte. Da sploh ne začnem razmišljati, kakšne kafkovske zagonetke lahko ima takšna zdravstvena kalvarija in kako absurden prizvok ima v umetnosti izraz "poklicna prekvalifikacija". "On pa še vedno pleše." (Fascinirana nad predstavo ob tejle nečloveški uri in ob sicer mnogo bolj človeških pogojih naprezam svoje kritiško oko v upanju, da se mi ponovno ne poveča dioptrija.)

 

Bojan Jablanovec, Primož Bezjak

Lena Gregorčič, SiGledal, 22. 8. 2010
»Danes je vse ekstremno«
Nika Leskovšek, SiGledal, 26. 8. 2010
Skoraj tam
Nika Leskovšek, SiGledal, 31. 8. 2010
Beatlomanija?
Nika Leskovšek, SiGledal, 30. 8. 2010
Connoisseur političnih govorov
Nika Leskovšek, SiGledal, 31. 8. 2010
Beatlomanija?
Nika Leskovšek, SiGledal, 4. 5. 2011
Exodos in vznemirljivost vsega tega
Nika Leskovšek, SiGledal, 28. 4. 2011
To je Jan Fabre, kot je bilo pričakovano in predvidevano