Od ustanovitve Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) leta 1949 je bil Mirko Zupančič deset let član njegovega igralskega ansambla, nato pa je leta 1962 postal univerzitetni profesor za zgodovino drame na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je pomembno vplival na razvoj dramaturginje ter vpeljal v svet gledališča generacije mladih dramaturgov, igralcev, režiserjev in filmskih ustvarjalcev.
Zupančič se je rodil leta 1925 v Borovnici. Po diplomi iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1957 je doktoriral leta 1969 v Zagrebu z razpravo o predromantičnih prvinah v Linhartovih prvencih. Njegovo akademsko delo je močno zaznamovalo slovensko gledališko vedo in literarno zgodovinopisje, posvetil se je izjemno širokemu diapazonu svetovne dramatike od Shakespearja do Linharta ter Ibsna in Strindberga vse do dramatikov dvajsetega stoletja. Med njegovimi monografijami izstopajo Literarno delo mladega A. T. Linharta (1972), Pogled v dramatiko (1979), Problematika tragedije (1987), Teoretske osnove meščanske drame v 18. stoletju : Lillo, Diderot, Lessing (1996).
Kot član igralskega ansambla MGL je Zupančič odigral nekaj pomembnih vlog, med drugim je bil Klikot v Dogodku v mestu Gogi Slavka Gruma, San v Pisani žogi Igorja Torkarja in Trepljev v Utvi Antona Pavloviča Čehova. S svojim igralskim talentom in dramskim ustvarjanjem je prispeval k razvoju slovenske gledališke scene.
Za Zupančičevo dramsko ustvarjanje je značilna usmerjenost v intimizem, udejanjena v lirično-alegorični ali realistični obliki po ibsenovskem vzoru. Med njegove najpomembnejše drame sodijo Rombino (1960), družinska drama Hiša na robu mesta (1962), parafraza Cankarjevega Pohujšanja Dolina neštetih radosti (1965), tragedija Elektrino maščevanje (1988) in Čarobnice (1996). Njegove drame še danes ostajajo prepoznane kot pomemben del slovenske dramatike 20. stoletja.
Njegovo pesniško ustvarjanje zaznamujeta meditativna liričnost in čustvena zavzetost, izraženi na neposreden in refleksiven način. Svojo poezijo je objavil v treh pesniških zbirkah: Pogovori s Kandidom, Časi in Ko pride čas. Kot literarni zgodovinar, teatrolog in esejist se je posvečal analizam in interpretacijam del Henrika Ibsena, Williama Shakespeara in Avgusta Strindberga ter raziskovanju zgodovinskih tokov slovenske dramatike, še posebej Antona Tomaža Linharta.
Za svoje delo je prejel več priznanj, leta 1980 je postal zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, leta 1996 je prejel srebrni častni znak svobode Republike Slovenije. Njegov prispevek k slovenski literaturi, gledališču in akademski sferi ostaja neprecenljiv, njegova dela pa še naprej nagovarjajo občinstvo in raziskovalce. Ob stoletnici njegovega rojstva se spominjamo njegove bogate zapuščine in vpliva na slovensko kulturo ter gledališče.