Intervju sva z novim umetniškim vodjem ljubljanske drame opravila preko elektronske pošte, saj je bil v času, ko sem ga zaprosila za pogovor, ravno sredi intenzivnega študija Kralja Ojdipa, ki je sedaj že doživel premiero (24. avgust).
Pred kratkim ste prevzeli funkcijo umetniškega vodje v osrednjem slovenskem nacionalnem gledališču. Čeprav vam ta poklic ni tuj, je to obdobje verjetno eno izmed manj hvaležnih v obdobju delovanja SNG Drame Ljubljana. Kakšni so bili prvi odzivi na vašo novo funkcijo, kako se boste s tem sami spopadli? Do sedaj ste s SNG sodelovali predvsem kot režiser.
Ne vem, zakaj mislite, da je trenutno obdobje delovanja SNG Drame Ljubljana »manj hvaležno«. Gledališče ima izvrsten ansambel, dobro tehnično ekipo in organizacijsko deluje dokaj dobro. Program je bogat in usklajeni oddelki ljubljanske Drame kljub sramotno revni opremljenosti delujejo na visokem nivoju. Težava za novega umetniškega vodjo je v tem, da nima možnosti pripeljati s seboj svojih sodelavcev in najmanj dveh let časa za pripravo svojega programa.
Iz moje 40-letne prakse v evropskih gledališčih sem navajen, da je gledališče »na posodo« in ne lastništvo gledaliških delavcev, jasno definirana funkcija vodilnih služb (umetniški, finančni direktor, intendant ...), politično odgovornih, ki imajo svojo vizijo gledališča, ki so v stalnem dialogu z njimi. V Sloveniji žal ni tako. Novi umetniški vodja redno prevzame program starega in ga v prvem letu svojega mandata mora realizirati. Vendar to ni primer samo z SNG Dramo. Če se Vaše vprašanje nanaša na »hvaležnost« glede položaja umetniškega direktorja, ki mora v prvi gledališki sezoni realizirati tuj program, potem je odgovor na vprašanje »hvaležnosti« relativen, obenem pa zelo preprost in predvidljiv. Za nekatere vsebine programa sem lahko »hvaležen«, za nekatere pa manj.
Slovite kot režiser z zelo eksplicitno in samosvojo poetiko. Se bo ta odražala v repertoarju 2012/13 oziroma 2013/14? Kakšen – in koliko drzen – koncept imate v mislih, ste morda o tem že kaj premišljevali?
Kaj si predstavljate pod pojmom drznost? ... Koncept programa bo v vsakem primeru povezan z (»drznostjo«) duha časa, v katerem živimo, in skozi različne (»drzne«) poetike in različne gledališke estetike, program bo poskusil (»drzno«) spregovoriti o različnih temah in problemih našega (»drznega«) bivanja. To je navsezadnje temeljna funkcija teatra, mar ne? ... O »naslovu« svojega programa bom spregovoril, ko ga bom natančno izoblikoval. Trudil se bom, da bi vsi izbrani projekti in avtorske ekipe, na različne načine in skozi različne pristope, tvorili gledališko percepcijo in dali svoj odmev družbenega in estetskega trenda ... Biti režiser in umetniški vodja sta dve različni funkciji. Kot režiser bom dosleden v svoji lastni poetiki in estetiki, kot umetniški vodja bom podprl vsako poetiko in estetiko, za katero mislim, da ima umetniško vrednost, da je posebna, inspirativna, enkratna. V vsakem primeru ne bom iskal »eksplicitnosti in samosvojosti« svoje poetike v drugih poetikah. Vesel bom, če bo vsak projekt, ki bo uvrščen v sezoni 2012/13 oziroma 13/14, odraz visoke umetniške ravni, ki jo SNG Drama vztrajno in dokaj konstantno ima.
Koliko drznosti si lahko, po vašem mnenju, pri sestavljanju repertoarja za SNG Dramo Ljubljana – nacionalno gledališče – sploh lahko dovolite?
Kot sem že omenil – kot umetniški vodja bom poskusil narediti program, ki vitalno in angažirano ponuja umetniške vsebine, ki bi bile zanimive za sezono 2012/2013 oziroma 13/14 ... Ali bo to »drzno«, bo odvisno od tega, kaj pomeni omenjeni pojem »drzno« ...
Do kakšne mere vam repertoar za prihajajočo sezono (ki ste ga v bistvu podedovali) sploh odgovarja? Za SNG Dramo je namreč zelo nenavaden glede na prejšnja leta.
Umetniški program, ki sem ga podedoval, moram realizirati. Kot umetniški direktor se bom zavzel, da bo vsak načrtovani projekt realiziran čim bolj kakovostno in da bo na umetniški ravni, ki se pričakuje od SNG Drame ... Vprašanje »do kakšne mere mi repertoar za prihajajočo sezono (ki sem ga podedoval) sploh odgovarja«, je v tem trenutku popolnoma nepomembno in v določeni meri se mi zdi tudi nekorektno.
Željka Turčinović, dramaturginja in predsednica hrvaškega centra ITI, je na okrogli mizi Dramatika v času krize, ki je na svetovni dan gledališča potekala v okviru spremljevalnega programa Tedna slovenske drame v Prešernovem gledališču v Kranju, dejala, da se v zgodovino gledališča ne bomo vpisali s tem, kako smo uprizarjali svetovne klasike, ampak da se nas bodo spominjali po tem, kako smo igrali domače avtorje. – Boštjan Tadel je bil mnenja, da je sodobna dramatika najučinkovitejši način refleksije tega zanimivega časa, v katerem živimo. Kaj mislite o sodobni slovenski dramatiki, v kakšni meri jo spremljate in poznate? Zakaj se po vašem mnenju na repertoarjih zelo redko znajdejo odlični teksti ne tako zelo uveljavljenih ali nagrajevanih avtorjev (recimo Zbiralci kosti Neje Repe, Madež Kim Komljanec, Okno Zalke Grabnar Kogoj in drugi?) – bi jih sami morda vključili v vaš repertoar?
Citat gospe Turčinović je verjetno izvlečen iz nekega konteksta ... V zgodovino gledališča se »vpišemo« ali ne na podlagi kakovosti in pomembnosti gledališkega projekta, ne glede na to, ali uprizarjamo svetovno klasiko ali pa domačo dramatiko. Veliko avtorjev se je najprej »vpisalo« ne v domačem okolju, temveč drugje (na primer Beckett, Ionesco, Ibsen) ... Za dobrega avtorja je »domače« področje »globalno tržišče«. Dejstvo pa je, da vsak avtor svojo »globalno turnejo« začne v mejah jezika, v katerem ustvarja, ali v mejah jezikov, v katera so prevedena njegova besedila ... Od kje Vam ideja, da morajo biti domači avtorji uprizarjani najprej v domačem okolju. Logično je, vendar ni nujno! ... Veselim se vsakega dobrega besedila.
Priznati Vam moram, da sem kot režiser včasih ljubosumen, če nek drug režiser naredi praizvedbo ali pa režira tekst, ki ga hočem režirati sam. Jasno je, da je želja vsakega umetniškega vodje, da realizira praizvedbo dobrega dramskega besedila v svojem gledališču. Vprašanje o kriterijih in kakovosti pa je relativno. Navajate besedila, za katera pravite, da so »odlična«. Odličnost nekega besedila se preverja na različne načine ... Besedila, ki bodo prišla na repertoar, bodo ocenjena najprej z moje strani, zatem bodo angažirani člani dramaturškega oddelka SNG Drame, teksti bodo dani v branje režiserjem, ki bi jih morda režirali. Z veseljem bom prebral vsako besedilo, ki mi bo poslano. Kot umetniški direktor želim biti promotor novih dramatikov. Odkriti novega dramatika je skoraj enako, kot ga ustvariti. Spodbujal bom domačo dramatiko z natečaji ali pisanjem po naročilu ... Vendar ne bom po vsaki ceni silil besedila na oder samo zato, ker je to »domača dramatika«. Če je neko dramsko besedilo dobro, sem prepričan, da bo prej kot slej našlo svojo pot do odra ...
Peter Sotošek je zapisal: »/.../ če se javni zavodi ne bodo modernizirali, stopili v korak s časom in prisluhnili tudi mlajši populaciji, ki ima popolnoma drugačne prioritete, se direktorjem lahko zgodi, da bodo čez trideset let v družbi gledaliških kritikov in aktivnega Desusovega članstva osamljeni spremljali siromašne predstave, za katere v proračunu tako ali tako ne bo več denarja«. Kaj vi mislite, kako naj se gledališče »modernizira« in do katere mere naj prisluhne »mlajši populaciji«, mar Drama ni dovolj »moderna«?
V umetniškem programu preteklih sezon nisem opazil pomanjkanja »modernosti«. Sodobne teme, brezkompromisne predstave, ki govorijo o času, v katerem živimo, so pa seveda moj cilj.
Bo SNG Drama Ljubljana v prihodnjih sezonah še gostila komercialne šove? Kakšno je vaše stališče do tovrstnega oddajanja dvorane?
Oddajanje dvorane ni v moji kompetenci. Skrbel bom izključno za umetniški program ... Prepričan pa sem, da si vsi želimo, da bi bile umetniške ustanove namenjene vrhunskim umetniškim vsebinam. Ne smemo pa pozabiti, da nam novi kulturni politiki narekujejo, naj si določena sredstva priskrbimo iz komercialnih virov.