Priznam, da do trenutka, ko sem prebrala besedilo Konec začetka, do Seana O'Caseyja nisem gojila nikakršnih nagnjenj, še tistih obveznih ne, ki ti jih vtepejo srednješolski učbeniki s področja književnosti. Tako v galeriji mojih slik ni bilo nobenega njegovega portreta. V brevirju mojih branj nobene njegove besede nobene njegove misli. Ob Koncu začetka je bil skrajni čas, da odkrijem znamenitega Irca, si njegovo sliko nalepim v svoj album in njegova besedila položim najprej na nočno omarico in kasneje na polico, na kateri naj se ne nabira prah.

/.../

O'Casey se je rodil v Dublinu, bilo je leta 1880, krščen je bil za Johna Caseyja. Njegova družina je bila protestantska, a je kar dobro shajala tako s sosedi kot z denarjem v pretežno katoliškem in siromašnem Dublinu. Kasneje je Sean O'Casey trdil, da je njegova mati rodila trinajst otrok, a splošno mnenje je, da je bila to izmišljotina; pisatelj naj bi se istovetil z dublinskimi delavskimi družinami, ki so vse bile katoliške in v katerih se je rojevalo na kupe otrok. Živeli so v Dublin tenements – v najemniških hišah delavskih predmestij, kakršne je, sicer tiste londonske, v svojih znamenitih delih opisoval Charles Dickens: »Osmega dne ponoči pride Oliver do islingtonske mitnice in vstopi v London. Bolj umazanega in bednejšega kraja še ni videl. Cesta je bila ozka in blatna, zrak prepojen z gnusnim smradom. Vsepovsod krčme, begajoči otroci ...”              

Johna je doma poučevala njegova sestra Bella, rad je prebiral Shakespeara in druge klasike angleške književnosti, kasneje je hodil v osnovno šolo, a je pri štirinajstih že delal v tovarni, potem pa pri železnici, kar je bilo precej neobičajno za nekoga, ki je vendarle le pripadal nižjemu srednjemu razredu. V tistem času se je pridružil Gelski ligi, združenju, ki je oživljalo irsko gelščino in gojilo književnost v tem jeziku, in si pokeltil ime. Postal je Sean O'Casey, človek, predan Irski, pa vendar vselej čuječ in oster do političnih dogajanj in nacionalističnih gibanj v njegovi deželi. Potem ko je napisal nekaj liričnih balad in pesmi, je postal eden najbolj izvirnih in priznanih irskih dramatikov 20. stoletja, pisal je ikonoklastične igre, ki so obsojale vojno in sprevržen nacionalizem, s satiro obdelovale bukolični značaj irskega ljudstva, hkrati pa opevale vztrajnost in iznajdljivost delavskega razreda. Najbolj znane so njegove naturalistične tragikomedije, zbrane pod imenom Dublinska trilogija (The Plough and the Stars, The Shadow of a Gunman, Juno and the Paycock).

Ozadje te trilogije, ki je nadroben portret industrijskega urbanega življenja O'Caseyjeve dežele, so dogodki iz vojne za neodvisnost Irske iz zgodnjih dvajsetih let prejšnjega stoletja. V tistem razburkanem času v zgodbo Seanovega življenja vstopi The Abbey Theatre. To slovito gledališče še dandanes stoji in deluje v Dublinu.

/.../

Dobremu sodelovanju in polni blagajni gledališča navzlic se je razmerje med O'Caseyjem in The Abbey Theatrom grenko končalo. W. B. Yeats, irski pesnik in tedanji odločni direktor The Abbey Theatra, je leta 1928 zavrnil uprizoritev O'Caseyeve drame The Silver Tassie, češ da je preveč eksperimentalna in prepolna retoričnih formalizmov. Užaljeni O'Casey se je poročil s prelestno dvajset let mlajšo igralko in plesalko Eileen Carey ter se z njo preselil v London. Tam so njegove igre polnile gledališča in Sean je zaživel v dobrodejnem čustvenem ravnovesju. Vse do svoje smrti leta 1964 je pisal članke in gledališke igre, ki pa nikoli več niso dosegle silovitosti ter izbrušenosti dvogovorov in izjemnih karakterjev, ki jih je ustvaril v delih Dublinske trilogije. Zdi se, da je O'Casey v Angliji našel dom kot človek, a postal brezdomec kot pisatelj in dramatik. Prav v tem času (leta 1931) je nastala enodejanka Konec začetka (The End of the Beginning), neke sorte farsa, nekakšna situacijska komedija z zapletom.

/.../

Gledališko igro Konec začetka so prvič uprizorili skupaj z dramo The Shadow of a Gunman v Newcastlu leta 1940. Besedilo je bilo všeč tedaj mlademu Samuelu Beckettu, večkrat ga je omenjal v svojih spisih. Štorija se dogaja na irskem podeželju, kjer si mož in žena za en dan zamenjata naloge, hišna ter gospodinjska opravila. V drami nastopajo Darry Berril, možak, ki je precej prepričan sam v vase in je pravo blebetalo, ko pa gredo stvari narobe, ga zagrabita nemoč in panika. Z Darryjem predano sodeluje še Barry Derril, kratkovidna štorasta oseba, ki igra harmoniko in prepeva rahlo opolzke pesmice. Tu pa je še Lizzie Berril, klena, sposobna gospodinja precej gospodovalne narave, ki pa je že davno obupala nad soprogom. Ta se resnično ne izkaže za najbolj marljivega in spretnega, a se ne preda do samega konca začetka. 

Ko smo skoraj pri začetku konca, se vrnimo na začetek začetka pričujočega besedila, kjer je bilo govora o slikah in portretih. Sean O'Casey je pomemben Irec. Njegov portret visi skupaj s portreti W. B. Yeatsa, Jamesa Joycea, Georgea Bernarda Shawa, Oscarja Wilda in Jonathana Swifta na dublinskem letališču, njegove slike krasijo marsikateri dublinski pub. Pred leti so Irci posneli tudi film Young Cassidy, biografsko dramo, ki govori o mladosti dramatika Seana O'Caseyja in spremlja njegove pisateljske začetke okoli leta 1910 v dublinskih slumih in njegovo pisateljsko pot vse do prvih uprizoritev v gledališču Abbey.

Z njegovimi besedili pa se je ukvarjal tudi znameniti Alfred Hitchcock. Na podlagi besedila Juno and the Paycock je leta 1930 posnel istoimenski film, ki velja za drugi britanski zvočni film. 

Dandanes si Sean O'Casey z Jamesom Joyceom deli privilegij, da ima svoj most, ki se pne prek dublinske reke Liffey. Imenuje se Most Seana O'Caseyja. Znameniti Sean O'Casey!