Kako se je spremenil tvoj odnos do umetnika Nižinskega, zdaj ko se študij predstave bliža koncu?

Marko Mlačnik: S fenomenom osebnosti Nižinskega sem se prvič srečal še v rosnih letih ob prebiranju njegovega dnevnika. Priznati moram, da je name že takrat naredil močan vtis. Ob zdajšnjem študiju pa sem imel idealno priložnost osvetliti si pot »Boga plesa«, se preizpraševati o človeku, plesalcu, koreografu, umetniku, norcu ... in tako deloma potešiti svojo adolescentno radovednost. Prvotno površno mnenje o njem (ekscentrik, umetnik, bolnik ...) se mi  je med študijem podrobneje izkristaliziralo v dejstvo, da gre za zelo zelo občutljivega človeka, ki svoje bivanje lahko razume izključno skozi plesno umetnost in se nenehno sprašuje o tem, kje je smisel in kako naprej.

Bliskovito prepoznan in izstreljen na vse najpomembnejše svetovne odre doseže ves blišč in slavo velikega umetnika. V nekem trenutku pa se obrne v svoj svet in polovico življenja (trideset let) prebije v psihiatričnih ustanovah. V obdobju pred hospitalizacijo se ob slavi sooča s povsem življenjskimi problemi (ljubeča, razcepljena družina, iskanje seksualne identitete, poroka, otrok ...), ki jim ni kos, ki ga zbombardirajo, tako da že pri tridesetih konča kot diagnosticiran shizofrenik. Nedvomno gre za izjemnega umetnika s presunljivo življenjsko zgodbo.

Kako, se ti zdi, lahko gledališče skozi fenomen Nižinskega misli ples?

Marko Mlačnik: Instant recepta najbrž ni. Kolikor razumem Nižinskega, so današnje »vrednote« zanj povsem postranskega pomena. Ob obilici knjig o plesu bi težko definiral, kaj v resnici ples, odrski ples, sploh je ali kaj naj bi bil. Osebno mi je blizu Badioujeva misel, ki govori o plesu kot o metafori misli in konec koncev označi ples kot »zgolj znak možnosti umetnosti, kakršna je vpisana v telo«. V poplavi najrazličnejših na novo pridobljenih civilizacijskih dosežkov in vrednot fenomen Nižinski najbrž kaže na to, da se je, po vseh pridobljenih izkušnjah, vzponih, padcih, vredno osredotočiti na »bistvo« in se zamisliti nad svojo lastno identiteto.

Biografija Nižinskega je zelo bogata in pretresljiva. Kaj je po tvojem največja kvaliteta besedila Normana Allena? Se ti zdi, da je iz njegove življenjske zgodbe izluščil najbolj bistvene stvari?
   
Marko Mlačnik: Ob prebiranju besedila se mi je zdelo, da Allen nedvomno zaobjame celoten nabor biografskih podatkov Nižinskega, in sicer na način, ki je precej všečen, logičen, razumljiv in virtuozen. V procesu dela pa smo se skušali osredotočiti na tista stanja Nižinskega, ki so ga, posejana po njegovi poti, zaznamovala, se vtisnila vanj, ranila to izjemno močno osebnost. Ob obilici materialov nas je najbolj zanimalo vprašanje, kdo ali kaj Vaclav Nižinski sploh je. Kaj sploh je plesna umetnost? Kje je meja, ko dobiš oznako »družbi neprimeren«, in kaj to konkretno pomeni za umetnika, plesalca in koreografa, ki se spogleduje z genijem? Odgovori na zastavljena vprašanja so najbrž povezani tudi s turbulentnim časom, v katerem je Nižinski ustvarjal. Nedvomno pa ostajajo bistva očem in razumu skrita, zamegljena in eksistenci čar prinašajo odkritja, ki nas poganjajo naprej.

Kaj Nižinski lahko pove današnjemu gledalcu?

Marko Mlačnik: Ob znanem dejstvu, da je zadnjih trideset let svojega življenja bolj ali manj »preždel« v različnih psihiatričnih ustanovah, najbrž veliko – ali pa NIČ.