Ana Kržišnik Blažica, 16. 2. 2023

Antigona je samo še mit, slaba vest

SNG Nova Gorica, Dominik Smole ANTIGONA, režija Luka Marcen, premiera 16. februar 2023.
:
:
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica
Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica

Pogovor z Luko Marcenom

Luka Marcen, rojen leta 1995 v Celju, se je po končani I. gimnaziji v Celju najprej vpisal na študij filozofije ter primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Svoje izobraževanje je nadaljeval s študijem gledališke režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je med drugim režiral uprizoritev Otroci na oblasti (po motivih del Rogerja Vitraca in Dušana Jovanovića, 2019), ki je bila izbrana v tekmovalni program na več festivalih po Evropi (Beograd, Varšava), na festivalu FIST v Beogradu pa je leta 2019 prejela grand prix za najboljšo predstavo v celoti. Ustvarjalci te uprizoritve so bili nagrajeni tudi z akademijsko Prešernovo nagrado za leto 2019. Leta 2020 je pod mentorstvom red. prof. Matjaža Zupančiča diplomiral z režijama uprizoritev Goli pianist ali Mala nočna muzika Matjaža Zupančiča in Ljudožerci Gregorja Strniše. Za slednjo je prejel akademijsko Prešernovo nagrado za leto 2020. Trenutno zaključuje magistrski študij gledališke režije. 

Kot asistent režiserja je v preteklih sezonah sodeloval s priznanimi gledališkimi ustvarjalci – Dušanom Mlakarjem, Janezom Pipanom, Ivico Buljanom, Eduardom Milerjem, Aleksandrom Popovskim, Majo Sever in Roccom. V okviru različnih platform in festivalov je kot režiser in avtor koncepta večkrat prevzel režijo bralnih uprizoritev novih slovenskih dramskih besedil avtorjev različnih generacij. Redno sodeluje tudi z uredništvom igranega programa Radia Slovenija pri produkciji literarnih oddaj in radijskih iger.

Leta 2021 je v SNG Drama Ljubljana režiral uprizoritev Zrcalce, zrcalce, požrla te bom po besedilu Maje Končar, v SLG Celje Jurčičevo Kozlovsko sodbo v Višnji Gori, ki je leta 2022 na 30. festivalu Dnevi komedije postala žlahtna komedija po izboru občinstva, strokovna žirija festivala pa je uprizoritvi namenila posebno omembo, v Prešernovem gledališču Kranj dramski omnibus Monologi s kavča, leta 2022 v  mariborski Drami pa Farmo Orwell, ki jo je z dramaturginjo Tatjano Doma spisal po navdihu Orwellovih besedil. V SNG Nova Gorica režira prvič.

Smoletova Antigona ni tvoje prvo srečanje s slovensko poetično dramo. Že v času študija si režiral Strniševe Ljudožerce, v gimnazijskih letih pa si se soočil z njegovimi Žabami. Antigone – Sofoklejeva, Smoletova, tudi Jovanovićeva in nekatere druge – so bile v slovenskem gledališkem prostoru že nekajkrat uprizorjene, pa vendarle ne tako pogosto, kot bi po pomembnosti teh besedil lahko sklepali. Kaj je tebe pritegnilo k režiji Smoletove Antigone? Zakaj poetična drama?

Morda za začetek tvegam z izjavo, da je priložnost za uprizarjanje materialov, besedil iz zakladnice slovenske poetične drame vselej praznik – za režiserja, avtorsko ekipo in tudi za kolege igralce ter gledališke hiše. Prepričan sem namreč, da je slovenska poetična drama unikum, nekaj, kar ni enako ali podobno ničemur iz svetovne dramatike. Jasne so seveda vzpodbude, vzori, a Smoletu, Zajcu, Strniši in drugim je uspelo (vsakemu posebej, seveda) ustvariti tako avtentičen in avtonomen umetniški izraz, da njihova besedila, vsaj zame, gotovo tvorijo nesporen vrh dramatike – slovenske in svetovne. Pri tem ne gre le za slogovno, oblikovno izjemnost te literature, ampak v prvi vrsti zlasti za vsebinsko bogastvo, cel svojstven svet, ki ga te igre nosijo s seboj. V njih je nekaj, kar je protogledališkega, saj se mi zdi, da jim uspe na izjemno sugestiven in vabljiv način zapisovati neizrekljive stvari, skozi njih pa prekleto natančno govoriti o realnosti sodobnega trenutka: o negotovosti, izgubljenosti, strahu, nestabilnosti sveta in pritisku, ki obdaja vse. Poetična drama odpira vrata v neke svetove, ki jih po svoje zelo dobro poznamo, a se jih obenem tudi bojimo, saj je v njih ves čas nekaj, česar se ne znamo zares dotakniti. Zdi se mi, da poetična drama sili izven cone vsakdanjega ugodja, v nekaj, kar ni preprosto enodimenzionalno, v labirint nezavednega, morastega, elementarno človeškega. Torej v blodnjak strahov in strasti, ki pa govori o zelo konkretnih stvareh, o zelo sodobnih odločitvah, ki determinirajo človeka. Pri vsem tem gre za vivisekcijo človeških stanj in odločitev ter odnosov, v katere je postavljen. In vselej tudi za odgovore na vprašanja o sodobnem trenutku. Zato se mi zdi, če se vrnem na začetek, pravzaprav nujno, da danes uprizarjamo Antigono.

Smole je v nekem intervjuju na vprašanje, kaj ga je pritegnilo prav pri mitu o Antigoni, odgovoril v enem stavku: »Naša sodobna družbena situacija.« Če primerjamo Smoletovo in našo »družbeno situacijo«, kako ju vidiš, kaj vse se je v naši državi in svetu od tedaj spremenilo?

Če si dovolim malo parafrazirati Smoleta, mislim, da je povod za Antigono lahko zmerom nova družbena situacija, tista, ki jo živimo v trenutku, ko na Antigono pomislimo. Pri tem pa ne mislim le na politično situacijo, temveč na družbene silnice na vseh nivojih. Mit o Antigoni je v prvi vrsti izjemna družinska drama, na igrišču družinskega omizja pa se seveda odpirajo tudi teme širše družbenega, političnega … Verjamem, da je z družbenimi situacijami približno tako kot z odnosi v družini – ves čas kot v spirali potujejo skozi različna stanja. Matrica družbe je takorekoč nespremenljiva, vedno obstajajo družbena razmerja vladajočih in vladanih ter med njimi elementarna napetost. Razmerje moči pa na nek način vedno poteka z nadzorom misli, informacij, s simbolnim priznanjem. V tem smislu družbena situacija danes ni prav daleč stran od družbene situacije, ki je obdajala Smoleta. Le izrazi, materializacije fenomenov so se spremenile. To je tudi ključni fokus, ki smo si ga z ekipo zadali v začetku priprav na uprizoritev. Na Smoletovo besedilo se je seveda skozi leta branja, uprizarjanja in interpretacij nalepilo brezštevilno mnogo političnih, ideoloških oznak. Naša uprizoritev ne želi biti odgovor na vsa ta ideološka branja, niti ne želi biti nov poskus ideološkega branja, ker mislim, da je to premalo, prepovršno in prebanalno. Predvsem pa – in to je morda ključno – se mi zdi, da naša generacija ne more dajati odgovorov in sodb o političnih razmerjih nekega preteklega časa. Bolj zanimivo je skozi kontekst Antigone razmišljati o posamezniku, o človeku, ki ga obdaja svet in ki se mora na vsakem koraku boriti za svoje mesto v tem svetu. Pri tem pa seveda ne gre zgolj za enega človeka, ne le za Ismeno, ampak za vsakega od njih. Vsi Smoletovi liki so – kot sam izjemno zapiše – ujeti v pajčevino zlih usod, nihče od njih ni enovit in predestiniran. Vsak se vzpostavlja in kruši v trenutku igre. Zato uprizoritev ne želi izbirati strani, ker je morda – če se za konec vrnem k vprašanju – za današnjo družbeno situacijo ključno predvsem to, da se namesto apriornega sledenja, izbiranja strani, poslušamo.

Glede na vojno v naši bližini bi lahko rekli, da je Antigona aktualna tudi s tega stališča. Sicer se pa vedno kje najde kakšna vojna, bolj ali manj oddaljena. Besedilo je nastalo v času, ko je cele generacije zaznamovala druga svetovna vojna. Kako razumeš tragiko vojne v kontekstu besedila in uprizoritve?

Antigona je neposredno povezana z vojno. Morda je v trenutku, ki ga živimo, to še toliko bolj prezentno kot nekaj let nazaj. Čeprav je vojna seveda neločljivi del fabule in mita o Antigoni od Sofokleja naprej. In, kot praviš, je svet na nek način ves čas povezan z vojno. Moja generacija je sicer vzgajana v svet in čas, za katerega smo bili prepričani, da so vojne stvar preteklosti, nekaj, kar se nam ne more zgoditi, nekaj, česar ne bomo neposredno videli in čutili. Vsaj ne od blizu. Zato je toliko hujše spoznanje, da je posledica (ali pa pogoj) take vzgoje zgolj prestavitev vojne, odmik iz pogleda – geografskega in časovnega. Vojne vselej so, v njih smo tudi vključeni, le vidimo jih ne, ker se odvijajo nekje drugje, občutek imamo, da neposredno ne čutimo njihovih posledic, ne bolijo nas zares. Več kot se pogovarjamo o vojni, bolj se mi zdi, da pravzaprav nismo bili vzgajani v mir, ampak v svarjenje pred vojno, mogoče v strah pred vojno, mogoče tudi v njeno relativizacijo. Na eni strani torej v občutek, da vojna tli in da moramo spretno manevrirati okoli ali mimo nje, da ostane nekje daleč, na drugi strani pa v občutek, da sta vojna in nasilje del nas (skozi popkulturo, film …) in da smo nanje (vsaj na videz) pripravljeni. A česar ne vidim od blizu, ne boli. Vsaj ne neposredno. Seveda pa jasno obstajajo posledice, take in drugačne: politične, ekonomske, kulturne, osebne, intimne. V kontekstu naše Antigone nas najbolj zanimajo prav slednje – osebne, intimne posledice.

Kakšne so te posledice? Dramsko besedilo, še bolj pa uprizoritev, se pomika iz polja neposredne političnosti, državnih aparatov in zakonov v področje družine. Torej spremljamo družino, ki se razgrinja v vsej silovitosti čustvovanja in sprememb. Zakaj bereš Antigono kot družinsko dramo?

Vojna ne spreminja samo državnih meja in ureditev, ampak v prvi vrsti pušča posledice na ljudeh – razdira domove, ubija družinske člane in pušča globoke rane, strahove na posameznikih. Gledano iz perspektive politike, pa tudi medijev, še posebej sodobnih, so smrtne žrtve vojne kjerkoli le statistika, vsaka od teh žrtev pa je za nekoga tragedija. Kot rečeno, je ena prvih uprizoritvenih odločitev ta, da igro beremo skozi perspektivo družine. Seveda ne katerekoli družine, čeprav v samem izhodišču ni razlike. Perspektiva tega, da gre za kraljevo, oblastniško družino je, da se posledice družinskih čustvovanj, sporov, zaostritev čutijo ne le privatno, ampak tudi širše. Vendar me najprej zanimajo njihovi odnosi. Pri tem je ključno izhodišče, s katerega v igro vstopimo: Antigona se pravzaprav ne dogaja v času vojne, ampak po njenem koncu. V miru. V miru, ki pomeni zmago nad sovražnikom. V miru, ko lahko praznujemo, ali pa celo moramo praznovati, se zabavati, slaviti. In tako urediti spomine na vojno. Hkrati pa je ob tem (ali pa prav zato) čas »miru« tudi čas, ko se vojna nadaljuje, potiho in v ljudeh samih, v majhnih skupnostih. Čas po vojni je na nek način čas želje in strahu, čas, ko poskušamo restavrirati tisto, kar je ostalo, in čas, ko se morajo na novo sestaviti, urediti stvari. Po eni strani si želimo, da bi bilo vse tako, kot je bilo, hkrati pa se mora svet brezkompromisno preoblikovati na vseh ravneh. Kot koncentrični krogi skozi različne plasti družbe do človeka samega – od zakonov na ravni celih Teb do intimnega zgubljanja vsakega posameznika. Edina gotovost, takorekoč pribežališče, ki ostaja ljudem po turbulentnem obdobju vojne, je družina, družinska miza. Družina, ki je hkrati najvarnejša celica, hkrati pa je lahko najbolj brutalna in nasilna.

Čisto na začetku igre Ismena zase pravi: Ismena je Ismena, kjer sta mir in varnost. Tam se razcveti. Verjame, da se bo svet utiril šele, ko se bo družina zbrala za skupno mizo, si pogledala v oči in se pogovorila. Na prvi pogled preprosta naloga, ki pa lahko ima posledice, bistveno širše od družinske mize. To je še toliko pomembneje, ker so Antigona, Ismena, Eteokel in Polinejk kot Ojdipovi otroci zaznamovani s prekletstvom razdorov in bolečine, z veliko usodo, ki jim nalaga vedno večjo usodo od te, ki jo želijo živeti. Ki jim skoraj nalaga živeti mitično življenje. Če se za mizo zbere vsa družina, bo lažje nadaljevati pot. Mogoče je ključno vprašanje, ali je konec vojne res že mir in koliko razbremenitve, olajšanja, prinese tistim, ki čakajo. Kako morda šele konec vojne začne spreminjati ljudi, družbo, svet? Ismenino in Antigonino iskanje trupla mrtvega brata seveda ni zgolj iskanje kosti, ampak ga gre razumeti kot iskanje smisla, kot iskanje resnice o bratu, družini, vojni. In kar se mi zdi ključno, iskanje izgubljene celote družine. Pa tudi mesta vsakega od njih za družinskim omizjem. Šele ko si odgovorimo na ta vprašanja, lahko stopimo korak naprej.

Iz tega izhaja tudi odločitev za dogajalni prostor, ki ni več javen oziroma se iz dejanja v dejanje spreminja. Kako danes uprizarjati poetično dramo ali celo antično tragedijo, da bo tudi v vizualnem smislu blizu sodobnemu gledalcu?

Vsekakor. En ključnih premislekov je bilo vprašanje prostora. Predvsem zato, ker se mi zdi, da Smoletovi verzi nujno potrebujejo radikalno prizemljitev, konkretizacijo, če jih hočemo zaslišati ostro in sodobno. Če jih spustimo v eter metafizike, jih je težko ujeti. Zato sva se z Branetom Hojnikom hitro strinjala, da je treba najti do neke mere realističen prostor, ki nam – skupaj s situacijami – ponuja ključ za razumevanje misli. Skupaj z mislijo o družinski drami se mi je zdelo, da je treba ves čas konca vojne tudi dobesedno postaviti v intimen, domač prostor, kjer so odzivi na novice močnejše, kjer si – večinoma – dovolimo biti bolj neposredni, zato pa morda tudi še krutejši drug z drugim in sami s sabo. Kjer liki nimajo peze tega, da so funkcije v službi politike, ampak so predvsem ljudje, izgubljeni v svojih strahovih, vprašanjih, dvomih … Ti dvomi pa počasi rezonirajo naprej, širše po družbi. Na praznovanje zmage v vojni v drugem dejanju in v prostor nevarnosti za severno obzidje v tretjem dejanju. Bolj globoko ko tonemo v nezavedno likov, proti bistvu njihovih strahov, dvomov in izgubljenosti, se levi tudi prostor.

V Antigoni je tema javnosti, javnega mnenja in manipulacije javnega mnenja na visokem mestu. Na vajah se veliko pogovarjamo o teh vedno aktualnih temah. Kako si idejno in uprizoritveno predstavljaš razmerja med resnico in lažjo?

Pomembno vprašanje vsakega vzpostavljanja novega sistema, novega obraza je generiranje podobe, zgodbe, mita. S Kreonovim prevzemom oblasti po vojni ni prav nič drugače. Zato je pomembno vprašanje in gonilo Smoletove Antigone tudi v vprašanju, kaj je res in kaj ni, katere informacije so resnične, katere pa so laž v službi manipulacije, ustvarjanja konstitutivnega mita ali pa na drugi strani strahu, paranoje … Tudi to, da Smole o nekaterih ključnih dogodkih le poroča, ni samo stilno sredstvo, reminiscenca na antično teihoskopijo, ampak je globoko povezano s statusom družbe, z odnosom do resnice. In danes ni prav nič drugače. Manipulacija in prirejanje javnega mnenja nista nič novega. Javno mnenje in njegovo predstavljanje sta vselej v rokah oblasti. Tudi v Smoletovih Tebah. Ko nekaj slišimo, tega ne smemo verjeti. Celo če nekaj vidimo, temu ne smemo verjeti popolnoma neomajno. Javno mnenje in njegove zahteve so v Tebah vselej povezane z nasiljem, ki se skozi igro, bolj kot gremo proti vrelišču, vse bolj stopnjuje. Pojavlja se cela paleta nasilnih vzorcev, ki pa redko kulminirajo v neposredno fizično nasilje, zato pa ves čas ostajajo na robu nevarnosti. Obdobje »miru« po koncu vojne je namreč praviloma sestavljeno iz kratkega obdobja veselja in praznovanja, ki pa mu sledi policijsko obdobje, vzpostavljanje novega sistema. Iz praznovanja tonemo v vedno večje območje tesnobe, v vedno večji pritisk. Zato se mi zdi še toliko pomembneje, da sama javnost nikoli neposredno ne vstopi v dogajanje, ampak ostaja zgolj posredovana, interpretirana, morda tudi manipulirana. Ali res obstaja takšno javno mnenje, ali se javnost sploh izreka o tistem, kar nekdo interpretira? Tisto, kar vlada vsem (tudi oblastnikom, Kreonu, celo Teiresiasu) je govorica. Govorica kot orožje, kot požar, ki ga ni mogoče enostavno pogasiti. Resnica se namreč hitro izkaže za nekaj nepotrebnega. Nekaj, kar je, ali povsem preprosto, enostavno in enoznačno ali pa izmislek motnih glav.

Zakaj danes potrebujemo mit?

Preprosto, mislim, da mit potrebujemo zato, da lažje preživimo. Morda celo zato, da sploh lahko preživimo. Od vseh dražljajev in informacij v svetu, danes morda sploh, bi se nam sicer verjetno zmešalo, če jih ne bi podzavestno povezovali v celoto, v zgodbo. Ljudje smo vzgojeni v svet, ki nujno potrebuje zgodbe, da lahko sprejme in razume svet, v katerega je postavljen. Mislim, da nas žene želja po tem, da bi stvari prišli do dna. Da bi jo lahko sprejeli, jo moramo čim bolj razumeti, jo objeti z vseh stvari. Mit nam pri tem pomaga, saj nam stvari pokaže bolj od blizu in takšne, da nam postanejo bolj domače, bližje, tako pa tudi razumljivejše. Ne gre le za stare zgodbe ali »velike« resnice, tudi vsakdanje stvari potrebujejo mit, da postanejo vsakdanje. Miti imajo v sebi namreč nekaj neverjetnega – dotaknejo se nas tako na racionalni kot emocionalni ravni in se, velikokrat, uspejo naseliti v nas. Seveda pa lahko ima mitizacija sveta tudi uničujoče posledice, ker, še vedno pogosto vidimo, uspešno pritegne ljudi in jih popelje v verjetje in spreminjanje vrednostnih sistemov. A mislim, da z mitom samim na sebi ni nič narobe. Kakor pri vsaki stvari problem postane, ko se ga začne uporabljati kot orožje manipulacije, hujskaštva. Ko pozabimo na to, da mit sam na sebi še ni resnica, ampak le orodje, da ji lahko pridemo bližje. In še: naš čas ima morda ključen problem, da je na to pozabil in da se bori z miti, z bogovi, z usodami, jih poskuša na vsak način narediti za veliko prevaro sveta, hkrati pa prav s tem na drugi strani, ne da bi se zavedal, na široko odpira vrata le novemu mitu. Kot skozi Ismenine besede pravi Smole: »Prepametni, da bi ohranili vero v bogove, prešibki, da bi verovali vase«. Ta boj je obsojen na propad in nas dela razpadle in osamljene. Tak je tudi Ismenin boj, v katerega je takorekoč prisiljena, in prav ta boj je tisto, kar jo zmelje.

Kdo je potemtakem Ismena? Pravzaprav se celotna Antigona dogaja skozi Ismeno …?

Najprej se mi zdi, da je Ismena izrazito človek našega časa, celo »skondenzirana« podoba sodobnega človeka, ujetega med različne silnice bivanja v tem času. V tem je branje Smoleta neverjetno natančno in aktualno. Ismenina želja na začetku je preprosta. Pravzaprav je mnogo preprostejša kot Antigonina maksima pri Sofokleju, ko se aktivno zoperstavi vladarju in zahteva uresničitev nenapisanih zakonov. Želi le mir in varnost, kar pa je v našem branju, če se vrneva na začetek, mir za družinsko mizo. A v svetu, kjer ni prostora za zasebna čustva, lahko ima taka želja srhljive posledice. Ismena je simptom časa, v katerem ni trdnega moralnega sidrišča in se človek z dobrimi nameni zlahka zgubi, zlomi in razleti. Zdi se mi, da Antigona in njena gesta danes pravzaprav nista več mogoči. Antigona je zato morda samo še mit, slaba vest, neznosna misel na vse tisto, kar bi lahko ali morali storiti, pa iz takšnih ali drugačnih razlogov nismo. Ismena pa je človek tukaj in zdaj, ki mora to neznosno misel nositi. In preživeti.  

Zaključiva s splošnim, osebnim vprašanjem. Kakšne načrte imaš za prihodnost, kakšno gledališče te zanima? Kateri projekti te čakajo v tem letu?

Imam neizmerno srečo, da se letos družim s samimi vrhunskimi materiali, ki mi odpirajo vrata v zanimive svetove in me navdihujejo. Do poletja me čaka študij Dogodka v mestu Gogi Slavka Gruma v Drami SNG Maribor, jeseni bom v Celju režiral dramatizacijo izjemnega romana, pravzaprav romaneskne freske Druga preteklost Vinka Möderndorferja, konec leta pa v ljubljanski Drami Mrožkov Tango. Zanimivo je, da se vsa tri besedila ukvarjajo z dinamiko skupnosti, ki mora za ceno preživetja tako ali drugače obračunati s posameznikom, se soočiti z njim. Pri tem pa vedno znova naleti na svoje lastne strahove. Očitno je že tako, da je gledališče zame tudi nek prehod v človekovo nezavedno, ki nas čaka za vsakim vogalom. To me vsakič znova fascinira in straši.

Povezava: PDF gledališkega lista

Antigona, SNG Nova Gorica, Dominik Smole, Luka Marcen

Povezani dogodki